Prav nič obetavno
23.4.2012, avtor: Članice in člani Oddelka za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani / rubrika: aktualno
V zadnjih tednih smo v Sloveniji v imenu varčevanja soočeni z intenzivnimi vladnimi prizadevanji. Levji delež bremen bosta s predvidenimi varčevalnimi ukrepi nosili dve za prihodnost Slovenije najbolj strateški področji: vzgoja in izobraževanje ter znanost. Ne glede na razmisleke in pojasnila vlade ti ukrepi razkrajajo socialno državo, v kateri imata znanje in izobrazba kot javno dobro posebej pomembno mesto.
Člani Oddelka za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ne nasprotujemo razumnemu selektivnemu znižanju plač, smo pa odločno proti večini sistemskih predlogov varčevalnih ukrepov v znanosti in sistemu vzgoje in izobraževanja. Javnost opozarjamo na dolgoročno skrajno negativne posledice, ki jih bodo imeli predvideni varčevalni ukrepi, še zlasti, če bodo uveljavljeni v predlaganem obsegu in bomo deležni njihovih sinergijskih učinkov.
Vlada ne namerava prizanesti niti najmlajšim: predšolski otroci bodo za uravnoteženje javnih financ in servisiranje dolga prispevali tako, da jih bo (pre)več v vrtčevskih oddelkih, imeli bodo bistveno manj igralne površine, saj se igralnice zaradi njihovega večjega števila ne bodo prav nič povečale; že sedaj pa smo daleč od predpisanih prostorskih pogojev. Odslej bo bistveno več otrok zlasti v starostno heterogenih oddelkih: če je po sedanji ureditvi lahko v heterogenem oddelku prvega starostnega obdobja največ 12 otrok, jih bo po uveljavitvi vladnega predloga 15, v heterogenih oddelkih drugega starostnega obdobja pa se bo normativ s sedanjih največ 21 povečal na največ 25 otrok. Obenem se za eno uro zmanjšuje sočasna prisotnost vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljice; že sedaj je namreč velik del časa, ki ga otroci preživijo v vrtcu, z njimi v oddelku le ena strokovna delavka (3 oz. 5 ur). Ta čas se bo sedaj še povečal, saj bosta (ob večjem številu otrok!) obe strokovni delavki vrtca v oddelku prvega starostnega obdobja s 15 otroki le 5 ur dnevno, v oddelkih drugega starostnega obdobja pa s kar 25 otroki le 3 ure dnevno. Ves preostali čas bo z otroki v oddelku le ena strokovna delavka. Več kot sprenevedavo bi bilo trditi, da to ne bo vplivalo na kakovost predšolske vzgoje.
Poudariti je treba, da Slovenija že sedaj nima ugodnejših normativov glede števila otrok v oddelkih kot druge države EU, kar še posebej velja za prvo starostno obdobje, niti števila otrok na odraslega. Dodatno zviševanje normativov in zniževanje števila odraslih na otroka bi zato nedvomno zniževalo pogoje za kakovostno predšolsko vzgojo. Najbolj bodo ukrepi prizadeli otroke iz socialno manj spodbudnih okolij in otroke s posebnimi potrebami, torej natanko tiste, ki bi najbolj potrebovali kakovostno predšolsko vzgojo. Kot poudarja tudi dr. Ljubica Marjanovič Umek s soavtorji v poglavju o vrtcih v novi Beli knjigi (2011), raziskave kažejo, da je zlasti za otroke, ki prihajajo iz manj spodbudnega družinskega okolja, pomembno, da se čim mlajši vključijo v visoko kakovosten vrtec, ki lahko zanje deluje kot varovalni dejavnik npr. v otrokovem govornem razvoju, in s tem povečujejo možnosti za kasnejšo šolsko in akademsko uspešnost.
Podobni ukrepi, s katerimi naj bi z zategovanjem pasu dosegli višjo kakovost znanja in izobrazbe, so predvideni tudi v osnovnošolskem izobraževanju: učiteljeva neposredna pedagoška obveznost naj bi se povečala, prav tako število učencev v oddelkih, šole pa bodo pri izvajanju učne diferenciacije dobile »več avtonomije« (kar je samo drugo ime za beg države od lastne odgovornosti za zagotavljanje ustreznih standardov kakovosti izobraževanja!).
Eden od zavajajočih vladnih argumentov je domnevno majhno število učencev na učitelja, če ga primerjamo z drugimi evropskimi državami: po relevantnih mednarodnih primerjalnih podatkih iz leta 2009 ima namreč vsaj 14 od 27 držav EU manjše razmerje otrok na strokovnega delavca, če pogledamo podatke za nižje razrede obveznega izobraževanja, pa je takih držav vsaj 20! Prav tako je precej sprenevedanja v trditvi, da »vse mednarodne raziskave dokazujejo, da majhnost skupine ni pogoj za kakovosten pouk in dobre dosežke«, kot to zapiše vlada v svojem reformnem programu. Če je vlada s tem želela povedati, da kakovost pouka ni odvisna od števila učencev v oddelku, se postavlja vprašanje, ali ne gre pri tem za zavajanje, saj to zagotovo ne drži. Še zlasti, ker so si v tem istem reformnem programu kot enega od ciljev postavili »uvajanje sodobnih pedagoških in didaktičnih organizacijskih pristopov« ter zagotavljanje »večje individualizacije in personalizacije pouka«. Prav kakovost »sodobnih pedagoških in didaktičnih pristopov«, kot so problemski pouk, projektno delo, raziskovalno učenje, terjajo od učitelja, da pri svojem poučevanju upošteva potrebe, učne zmožnosti in interese prav vsakega učenca, kar je pomembno odvisno od števila učencev v oddelku oz. skupini.
Tudi ideja o daljši prisotnosti učiteljev v šoli ni domišljena: prisotnost učiteljev v šoli sicer nedvomno vpliva na bolj kakovostno vzgojno-izobraževalno delo, a le pod pogoji, o katerih z vladne strani še ni bilo nič slišati: da se namreč tudi v času, ko ne poteka obvezni del programa, razširi ponudba vzgojnoizobraževalnih dejavnosti v osnovnih šolah, med katerimi bi lahko učenci izbirali v času po pouku. A to seveda terja tudi večja vlaganja v kakovost vzgoje in izobraževanja, ne pa krčenja časa za izvajanje razširjenega programa, kot se to obeta denimo za podaljšano bivanje. Zgolj administrativno povečevanje prisotnosti učiteljev, ne da bi pri tem poskrbeli še za ostale navedene pogoje, ne more prinesti želenih učinkov.
Še zlasti ne, če bodo višjih normativov deležni tudi drugi strokovni delavci, npr. svetovalni delavci in knjižničarji. Ne gre namreč prezreti, da smo v zadnjih letih z novimi konceptualnimi in sistemskimi rešitvami (npr. koncept »Odkrivanje in delo z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli«, spremembe zakonodaje o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, uvajanje vzgojnih načrtov itd.) dodatno strokovno obremenili svetovalne delavce tako s strokovnimi vzgojno-izobraževalnimi kot tudi s koordinacijskimi (npr. povezovanje med šolo in starši) in administrativnimi nalogami. Čeprav so svetovalni delavci na šolah dolžni nuditi kakovostno strokovno pomoč in svetovanje vsem učencem in učiteljem, jih prav s spreminjanjem in posledično slabšanjem normativov postavljamo v položaj, ko bodo svoj čas lahko namenjali le administriranju in obravnavi zgolj učencev z največjimi učnimi in vzgojnimi težavami. To pomeni, da se vračamo k preživetemu popravljalno-svetovalnemu konceptu svetovalnega dela, namesto da bi odpirali možnosti za uveljavljanje kakovostnega razvojnega pristopa. Ob tem ne kaže pozabiti na potrebo po dodatnem delu z nadarjenimi učenci, ki jih bo »krizni menedžment« šole še bolj spregledal.
Povrh vsega se na področju vzgoje in izobraževanja obeta združevanje strokovnih podpornih zavodov in raziskovalnega inštituta. Če je teh ustanov preveč, bi pričakovali, da bo predlog združevanja vsaj prepričljivo konceptualno utemeljen. Resne analize, ki bi pokazala, kaj se bo zgodilo npr. s poklicnim in strokovnim izobraževanjem ali izobraževanjem odraslih, če izgubita svojo samostojno institucionalno razvojno podlago (Center za poklicno izobraževanje in Andragoški center), nismo dobili, izkušnje iz preteklosti pa tudi niso spodbudne. Posebej odločno pa nasprotujemo ukinjanju Pedagoškega inštituta, ki je pri nas edini javni raziskovalni zavod na področju vzgoje in izobraževanja in ne zagotavlja le visoko kakovostnega in neodvisnega raziskovanja izobraževanja, pač pa nastavlja tudi ogledalo vsakokratni šolski politiki in njenim ukrepom.
V zadnjih dvajsetih letih je sistem vzgoje in izobraževanja v Sloveniji doživel izjemen razvoj in postal primerljiv z najbolj razvitimi sistemi v svetovnem merilu. Podobno kot ostali sodobni sistemi, se kljub temu sooča s številnimi težavami: učitelji po celotni vertikali se nenehno usposabljamo za soočanje z vzgojno vse zahtevnejšo populacijo učencev in dijakov. Na srednješolski in visokošolski ravni smo dosegli zavidljivo visok delež vključene populacije, ki pa je postala bolj heterogena in jo je zato težje voditi k zahtevnim ciljem. V izobraževanje odraslih se vključuje premalo ljudi iz ranljivejših skupin. Kakovost in pravičnost sistema, njegova zmožnost, da prispeva k socialni integraciji prebivalstva, še ni dosegla zadostne ravni. Soočamo se s težavami pri integraciji otrok s posebnimi potrebami, kjer se z ukinjanjem dodatne strokovne pomoči prav tako obeta zniževanje standarda, pozabljamo pa tudi na nadarjene otroke in mladostnike.
Kako se lotiti teh težav, kako dvigniti kakovost sistema? Znanost odgovore pozna: ugodni strukturni pogoji za delo (standardi in normativi), raziskovalno delo in prenos znanja v pedagoško-andragoško prakso, razvojna podpora učiteljem, spodbujanje reformnih procesov tudi od spodaj navzgor, zagotavljanje pogojev za timsko delo med učitelji in drugimi strokovnimi delavci, stalno izobraževanje in usposabljanje učiteljev itd. Ustrahovanje in poniževanje vzgojiteljev, učiteljev, svetovalnih delavcev in univerzitetnih učiteljev lahko povzročita apatijo ali upor, večje kakovosti pa zagotovo ne. In če se nam v bližnji prihodnosti obeta zniževanje življenjske ravni prebivalstva – s tem tudi otrok –, je najmanj, kar lahko stori država, da vsem omogoča kakovostno vzgojo in izobraževanje, ne glede na različne življenjske okoliščine. Objavljeni predlogi vladnih ukrepov tega žal ne obetajo.
