Kje smo in kam želimo priti
7.3.2012, avtor: mz / rubrika: aktualno
»Veseli me, da toliko ljudi zanima, kakšno šolo hočemo, a bojim se, da glede na stanje v državi lahko govorimo le o tem, kakšno si lahko privoščimo.« S temi besedami je minister za izobraževanje dr. Žiga Turk začel prvo javno tribuno civilne
iniciative Kakšno šolo hočemo po daljšem premoru (6. marca letos), ki so jo namenili razmisleku o tem, kje smo in kam želimo priti. Izhajali pa so iz ugotovitve, da pravzaprav nimamo nobene vizije razvoja našega šolstva. Uvodničarjem Jožici Frigelj, dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, dr. Viljemu Ščuki in dr. Kristijanu Musku Lešniku so se nato pridružili mnogi
navzoči, srečanje pa je z nekaj besedami sklenila državna sekretarka Mojca Škrinjar. Razpravo je povezovala dr. Manca Košir.
Minister je v nadaljevanju povedal, da bo njegovo temeljno vodilo pri pogajanjih glede varčevanja misel enega od strokovnjakov iz OECD, da država plačuje visoko ceno za slabo izobraževanje, a slabe in negospodarne šole si ne moremo privoščiti. Predstavil je tudi poglede na izzive izobraževanja: »Informacije so le nekaj klikov stran, teže pa je doseči, da bodo mladi te tudi osmislili. Spreminjajo se potrebe po znanju, potrebujemo ustvarjalnost, povezovanje ljudi, kritično razmišljanje, ustrezno ocenjevanje in vrednotenje znanja … vse to je dosti teže doseči kot poučevati gola dejstva. Težava je tudi v tem, da izgubimo ustvarjalnost in radovednost, ko gremo skozi šolski sistem, ali pa se le bojimo, da bi z vprašanji izpadli otročji. Ob obilici znanja in informacij nam primanjkuje tudi vrednot. Skušali bomo stopiti korak naprej v skupno prihodnost – ne le skrbeti za racionalizacijo.«
Da šola zaostaja za nekaterimi pomembnimi cilji šolske prenove, je opozoril dr. Kristijan Musek Lešnik: »Bralna pismenost je leta 2009 strmoglavila, težave imamo s kritičnim razmišljanjem, šolarji se čutijo bolj obremenjene kot
evropski vrstniki, matematika, fizika in biologija so najmanj priljubljeni predmeti prav pri nas. Namesto da bi šola blažila socialne razlike, kot jih je osemletka, jih devetletka celo povečuje. Namesto resnih analiz napake sistematično prikrivajo – tudi z zadnjo Belo knjigo, zato napak ne popravimo in škodimo premnogim generacijam.« /.../
Dr. Viljema Ščuko skrbi zdravje otrok – ne telesno, marveč duševno. Pravi, da bi morale šole otroke učiti, kako postati svobodno bitje, od prvega razreda naprej pa bi moral šolski program zajemati tudi vsebine oblikovanja osebnosti.
Priložnost za slednje vidi v sklopu razrednih ur – trajati bi morale vsaj eno šolsko uro -, na katerih bi prek doživljajskih delavnic prihajali do spoznanja.
»Učitelji smo tisti, ki prvi opazimo pomanjkljivosti in nanje opozorimo, a smo premalo slišani,« je poudarila učiteljica Jožica Frigelj iz civilne iniciative. Tako že od začetka vpeljave devetletke opozarja, da so otroci po prvem triletju nepismeni, prav tako so učitelji že dolgo opozarjali, da otroci ne znajo razmišljati, a temu so strokovnjaki začeli več pozornosti namenjati šele, ko so težave na višjih taksonomskih ravneh začeli kazati NPZ, težave s pismenostjo pa druge raziskave. »Kljub redukcijam učnih načrtov, zajemajo ti vse več faktografije – vse ostane notri, le da je preoblikovano,« pojasnjuje učiteljica. /.../
V razpravi so nato učitelji opozorili na različne pomanjkljivosti. Denimo na to, da so morali zelo spustiti merila ocenjevanja, ker so pritiski na učitelje z vseh strani sicer prehudi in že samo časovno ne zmorejo pripraviti vseh analiz
in utemeljitev slabe ocene. Opozarjajo, da dodatna strokovna pomoč ni ustrezno urejena, saj onemogoča delo in povzroča, da so otroci brez odločbe na slabšem. Po mnenju nekaterih bi morali šolam dati več avtonomije in odgovornosti, da bi lahko vzgajale samostojne in samozavestne posameznike. Slišati je bilo tudi opozorilo, da šola spominja na slabo industrijo, v kateri se otroka pojmuje kot industrijski produkt, kjer je preveč tekmovalnosti in premalo razvoja osebnosti. /.../
Poročilo bomo v celoti objavili v Šolskih razgledih (16. 3. 2012).
