Odnos do okolja
3.2.2012, avtor: Doc. dr. Darja Skribe-Dimec / rubrika: aktualno
Z razvojem človeške družbe se spreminjajo tudi pogledi na to, kako pri učencih razvijati pravilen odnos do okolja. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja smo veliko govorili o ekologiji. Tudi v šoli. Predmet so si lastili predvsem učitelji biologije, saj so v definiciji, ki pravi, da je »ekologija veda, ki preučuje odnose med živimi bitji ter živim in neživim okoljem«, in jo je že leta 1866 postavil nemški biolog Ernest Haeckel iz grških besed (oikos = hiša, dom in logos = veda), videli sebe kot najkompetentnejše strokovnjake za poučevanje teh vsebin.
Zaradi vedno večjega onesnaževanja okolja so se predvsem učitelji kemije in fizike »čutili poklicane« za poučevanje problematike onesnaženosti vode, zraka in tal. V pogovornem jeziku je tudi to postalo ekologija. Da ne bi prišlo do zmede izrazja, se je za ozaveščanje učencev o odgovornem odnosu do okolja uveljavil nov izraz »okoljska vzgoja«. Cilje okoljske vzgoje naj bi v devetletnem obveznem osnovnošolskem izobraževanju učitelji dosegali z medpredmetnim povezovanjem (podobno kot cilje zdravstvene vzgoje). Učiteljem naravoslovja so se pridružili učitelji družboslovja, zlasti geografije. Leta 2004 se je izobraževanje okoljske vzgoje nekoliko bolj formaliziralo, saj je za osnovno šolo (za tretje triletje) izšel učni načrt za izbirni predmet okoljska vzgoja.
Priče smo "neprijetnim resnicam"
Onesnaževanje okolja se, žal, nadaljuje in celo povečuje. Okoljski problemi postajajo globalni in poleg lokalnih rešitev zahtevajo tudi globalne . Kislemu dežju, veliki količini odpadkov, problemom s pesticidi, ozonski luknji, pretiranemu izsekavanju gozdov … so se pridružili izpusti toplogrednih plinov. Zaradi vedno večje gospodarske rasti smo priče »neprijetnim resnicam« - podnebnim spremembam, ki so posledica globalnega segrevanja. Ta spoznanja se prenašajo tudi v vzgojo in izobraževanje, saj je leta 2005 Ekonomska skupina za Evropo pri Združenih narodih (UNECE) obdobje 2005-2014 razglasila za desetletje vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj. Pojmovanje okoljske vzgoje se s tako opredelitvijo razširja, saj je zagotavljanje trajnostnega razvoja hkrati ekološko (okoljevarstveno), ekonomsko, socialno in politično vprašanje.
Leta 2008 je v prenovljenem gimnazijskem programu izšel učni načrt za okoljsko vzgojo kot vzgojo in izobraževanje za trajnostni razvoj (v nadaljevanju VITR). Tudi na ravni srednjih šol je okoljska vzgoja kot VITR zasnovana kot medpredmetno tematsko področje. Cilji naj bi se uresničevali znotraj posameznih splošnoizobraževalnih predmetov, v sklopu obveznih izbirnih vsebin (prenovljen je tudi učni načrt za Okolje in trajnostni razvoj – prej Študij okolja), dni dejavnosti, šolskih projektnih tednov in šolskih projektov ter z vključevanjem dijakov v inovacijsko-razvojne in znanstvenoraziskovalne projekte.
Do vrednot z doživljanjem
Kako udejanjati cilje okoljske vzgoje kot VITR? Prva asociacija na besedno zvezo »okoljska vzgoja« je pri mnogih učiteljih povezana z onesnaževanjem okolja, ločenim zbiranjem odpadkov ali s čistilnimi akcijami v manjšem (okoli šole) ali večjem obsegu (Očistimo Slovenijo). Če se vživimo v učence, potem vemo, da jih je težko prepričati, da je zapuščen avto na travniku nekaj nezaželenega, čist travnik pa zaželen, saj je za njih enoličen zelen travnik silno dolgočasen, avto pa zanimiv (morda se da kaj zavrteti, odviti, prestaviti …). Pogosto se lotijo čistilnih akcij le zato, ker smo jim tako rekli odrasli. Vprašanje je torej, ali je »smetarska pot« prava in edina pot za doseganje spoštovanja do okolja in odgovornega ravnanja. Danes vemo, da se vrednote oblikujejo predvsem prek doživljanja. Mnogi zato okoljsko vzgojo razumejo kot vzgojo za občudovanje, varovanje in ohranjanje okolja.
Nekatere raziskave so pokazale, da ima »pot doživljanja«, pri kateri učenci spoznajo, da je narava lepa, izjemno velik učinek na pozitiven odnos do okolja. To drži predvsem za pozitivna doživetja v zgodnjem otroštvu. A tudi ta pot predstavlja le del vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj. Potrebno je tudi poglabljanje razumevanja, od kod današnji okoljski problemi, poznavanje možnih rešitev, spodbujanje učencev k drugačni vrednostni presoji in k spreminjanju življenjskih navad, zlasti potrošniških.
Dobrodošel priročnik
Načela, ki so potrebna in dejansko omogočajo spreminjati stališča učencev do okoljskih vsebin in konkretne zglede za doseganje ciljev okoljske vzgoje kot VITR, je mogoče najti v priročniku Okoljska vzgoja, ki je v sklopu publikacij Posodobitve pouka v gimnazijski praksi prek kratkim izšel pri Zavodu RS za šolstvo. Priročnik je delo večje skupine avtorjev: ddr. Barice Marentič Požarnik, Anke Zupan, mag. Mojce Orel, Irene Oblak, mag. Darje Silan, Maje Blejec, Milene Čahuk, Mitje Bončina, Helene Kregar, Ane Hartman, Bernarde Špegel Berdič in Olge Bulog. Priročniku je priložena tudi zgoščenka, na kateri so priloge k nekaterim prispevkom. V priročniku se zanimivo prepletajo teoretična izhodišča, ki prikazujejo cilje okoljske vzgoje kot VITR in njihovo uresničevanje, metode in prijemi za uspešno uresničevanje ciljev okoljske vzgoje kot VITR in konkretni primeri vpeljevanja novosti v praksi. V teoretičnem delu je poudarek na spodbujanju pozitivnega čustvenega odnosa, razvijanju ekosistemskega, analitičnega, kritičnega in ustvarjalnega mišljenja, razvijanju stališč, vrednot, prepričanj … Vpeljevanje novosti v praksi je predstavljeno tako, da je najprej opisan namen dejavnosti in nato prikazan konkreten primer. Tako je, denimo, prikazana metoda Napis na steni, povej, s katero lahko ugotavljamo predznanje (pojmovanja) učencev. Za razvijanje ustvarjalnega mišljenja je opisanih kar pet različnih metod (npr. metoda 741, metoda tehnike kolaža …). Za razvijanje vrednostne presoje je zanimiva metoda »diamanta«. Posebej je spodbujeno terensko delo, različne raziskovalne dejavnosti in projekti.
Predstavljeni primeri izvedbe dejavnosti so zelo različni po vsebini in po trajanju. Nekatere dejavnosti je mogoče izpeljati v eni učni uri, za nekatere je potreben en dan, nekateri projekti pa so trajali tudi eno leto (npr. Zlato jabolko) ali celo dve leti (Ekološki problem sodobnega sveta – Zdrava prehrana ljudi). Za skoraj vse predstavljene dejavnosti je značilno sodelovalno delo različnih učiteljev in drugih strokovnjakov, ki je izpeljano na ravni oddelka, razreda ali cele šole.
Priročnik Okoljska vzgoja je dobrodošel pripomoček za vse , ki že uresničujejo cilje okoljske vzgoje kot VITR, in spodbuda za vse tiste, ki bi se še želeli lotiti tega dela.
