Smo odlični? Ne nujno!
16.12.2011, avtor: šr / rubrika: aktualno
Mladi in mobilnost
Tistim mladim, ki gredo za nekaj časa na tuje, gre bolje v šoli in pri delu, uspešneje se vpnejo v družbo. Z mobilnostjo lahko tudi zboljšamo izobraževalni sistem. To je poudaril evropski poslanec in nekdanji šolski minister dr. Milan Zver na posvetu Mladi in mobilnost – mladinske politike v luči strategije Evropa 2020, ki so ga danes pripravili Predstavništvo Evropske komisije v Republiki Sloveniji, Urad vlade RS za komuniciranje in Center Evropa.
Evropska komisija je namreč konec leta 2010 pripravila pobudo Mladi in mobilnost. Zakaj? Da bi spodbudila sodelovanje mladih v različnih programih mobilnosti pod okriljem EU - letos naj bi zajeli kar 400 tisoč mladih. A tudi zato, da bi pomagali zboljšati izobraženost, povečati zaposljivost in zmanjšati brezposelnost. Med mladimi do 25 let je namreč več kot 25 odstotkov brezposelnih.
Za proračunsko obdobje od leta 2014 do 2020 bo za mobilnost mladih namenjeno dvakrat več denarja, kot ga je bilo do zdaj, saj si Evropska komisija prizadeva, da bi v programu Erasmus sodelovali vse mladi. A vprašanje je, kako bo to mogoče sploh zagotoviti. Zdaj so po besedah dr. Milana Zvera glavne ovire v denarju, zavarovanjih (denimo zdravstveno) ter v priznavanju formalno in še posebno neformalno pridobljenega znanja ali praktičnega usposabljanja. A meni, da teh ovir kmalu ne bo več.
Zakaj so mladi na političnem dnevnem redu? Zaradi povečane občutljivosti do težav mladih? Zaradi na novo vzniklega altruizma? Ne! Peter Debeljak, direktor Urada Vlade RS za mladino, poudarja, da se to dogaja zaradi spoznanja, da se moramo začeti s težavami ukvarjati. Poleg tega Lizbonska strategija na piedestal postavi konkurenčnost, ki jo lahko dosežemo le, če izrabimo prav vse vire. Kljub temu, da je konkurenčnost resna težava EU, so se pojavile kritike, da ja takšno gledanje preveč ekonomsko obarvano in služi preveč le gospodarskemu razvoju. Ni namreč slabo, tako Peter Debeljak, da poudarjamo kompetence, le premalo pozornosti ob tem namenjamo splošnim kompetencam, razvoju mladih, njihovi vpetosti v družbo in dejavnemu državljanstvu.
Direktorica Cmepiusa Alenka Flander je ob tem opozorila, da se bomo morali v povezavi z mobilnostjo navaditi uporabljati še dve besedi, saj gre za učno mobilnost, pri kateri pa je pomembna tudi kakovost. Mobilnost brez kakovostne podpore je namreč le slaba izraba denarja, saj tako ne dosežemo namena in gre bolj za turistični izlet. Opozorila je, da gredo dijaki le redko na prakso v tujino, študenti pa so pogosto prepuščeni samim sebi. Pri tem se jim študij v sklopu evropskih programov ne šteje kot del njihovega študijskega programa.
Resnične možnosti za mobilnost so po besedah direktorja Zavoda Movit Janeza Škulja zelo omejene zaradi življenjskih okoliščin. Omenjeno evropsko pobudo sicer ocenjuje kot potrebno, a pogreša konkretnejše cilje. Zajema namreč le dve številki – da bi osip zmanjšali s 15 na 10 odstotkov in da bi se na terciarno raven vpisalo 40 odstotkov generacije. Kaj to pomeni za Slovenijo? Pri nas je osip petodstoten. Smo torej odlični? Ne nujno. Vedeti bi morali, čemu pripisati tako majhen osip. Glede drugega cilja je čudno vsaj to, da je ob tem v istem programu navedeno, da bo le 35 odstotkov zaposlitev zahtevalo terciarno izobrazbo, 50 odstotkov srednješolsko … Pri nas je v prvi letnik bolonjskega študija vpisanih celo 75 odstotkov generacije. Torej daleč presegamo evropske cilje. A po drugi strani nam primanjkuje poklicno izobraženih.
V nadaljevanju posveta je bilo še slišati, da mladi premalo odgovorno izbirajo izobrazbeno pot in da so premalo samoiniciativni pri iskanju zaposlitev. Pri slednjem se torej preveč zanašajo na državo. To seveda po mnenju navzočih ne pomeni, da bo moral v prihodnje začeti skrbeti le vsak zase, a da bodo morali bolj pragmatično izbirati izobraževalno pot ali pa sprejeti posledice. Opozorili so še, da ne bomo nič rešili s tem, če bomo od mladih preprosto zahtevali, da so podjetnješi. Spremembe v miselnosti namreč potekajo počasi.
