Simbioz@ živi!
20.10.2011, avtor: (fb) / rubrika: utrip
Med 17. in 21. oktobrom poteka vseslovenski medgeneracijski projekt Simbioz@, ki ob učenju računalništva povezuje mlade in starejše. Tudi v Šolskih razgledih smo dogajanje skrbno napovedovali
,
I.
Spoštovani!
Po dolgem odlašanju sem se le odločila, da se udeležim simbiozinega tečaja računalništva. Ob jutranji kavici sva z možem gledala na televiziji Dobro jutro, Ljubljana TV! Oddaja je pripovedovala o delu mladine s starejšimi glede opismenjevanja z računalnikom. Seveda je bila odločitev pravilna, saj sva po...poldan že sedela za računalnikom in se učila novih stvari. Vsak dan imamo ure, pri katerih se vedno kaj novega naučimo. Preizkusili smo veliko novitet, no, novitet za nas. Pri tečaju nam za neznanje zelo pomagajo učenci osnovne šole Kozje. Hvala za takšno izkušnjo in se lepo še priporočamo za naprej.
Prisrčne pozdrave od učenke in učenca,
Tatjana
Živijo Vika!
To je moj prvi mail v življenju! Zelo sem vesela da končno lahko komuniciramo tudi na tak način. Uživam ob pomoči teh čudovitih mladih ljudi, ki nam posredujejo "umetnost" računalništva. Verjamem, da je všeč tudi tebi.
Diana
To je moj prvi mail v življenju! Zelo sem vesela da končno lahko komuniciramo tudi na tak način. Uživam ob pomoči teh čudovitih mladih ljudi, ki nam posredujejo "umetnost" računalništva. Verjamem, da je všeč tudi tebi.
Diana
III.
Saj ni res, pa je!!! Pravkar sem napisala pismo svoji dobri znanki - dobila bo pismo napisano na računalnik. To se sicer po starih navadah ne spodobi, osebna pisma napišemo z roko, a kaj, ko ne morem. Moje roke že dolgo niso več pridne, če kaj »nakracam«, še sama ne znam prebrati! Torej pišem na računalnik, to pa gre in tako »ostajam v stiku« !
Moja dva otroka mi že dolgo pre...prečujeta, da bi se postarala. Ne dovoljujeta, da bi rekla, ne vem, ne znam, nočem, ne razumem, sem prestara za to. Najprej sta mi prinesla nek star računalnik »iz treh delov«. Bil je prevelik in zdelo se mi je, da mi nagaja. Potem sem dobila ličen prenosni računalnik, ki ne zaseda cele mize, in bil mi je všeč. Nisem šla v noben tečaj, otroci so me učili. Včasih sem bila kregana, včasih pohvaljena, včasih zelo pohvaljena. Hvala je pogosto dobro orožje in pri meni je rodila uspeh. Včasih sem imela težave, klicala sem na pomoč, a moj prvi daljši tekst, za katerega sta me navdušila, je po nekajmesečnem delu zrasel na kar petinšestdeset strani. Seveda sem veliko brisala in popravljala, črtala in vstavljala, a kot sem pravkar prebrala v Delu, je gospod Kavčič na otvoritvi tečaja dejal, da je prav v tem čar pisanja z računalnikom.
Saj ni res, pa je, bom rekla še enkrat! V prvem razredu osnovne šole smo se najprej učili pisati na tablico. Mene starši pred vstopom v šolo niso naučili spoznati prve črke, verjetno so vedeli, da bom zaradi radovednosti - bila sem velika radovednica – z večjim veseljem šla vsak dan v šolo, da bom izvedela kaj novega. Res je bilo tako. Ob jutranjem vstopu v razred sem vedno pogledala na stransko steno učilnice, kamor je gospa učiteljica obesila sliko, na kateri je bila zapisana nova črka in nad njo lepa risba. Vedno je bilo kaj novega in to je bilo imenitno! In še bolj imenitno je bilo, ko sem popustila svojima otrokoma in začela odpirati internet. Velikokrat poiščem stvari, ki sem jih v življenju že videla, saj sem stara že dvainosemdeset let in se je nabralo veliko tega. Ko mi je sin pred časom odprl na internetu prikaz svetišča v Baalbeku – o tem sem takrat pisala – mi je ob pogledu na slike postalo kar vroče. Še isti večer sem poiskala še druge znamenitosti s tega potovanja, jih natisnila in dodala v mapo s svojimi vtisi. Zdaj pogosto brskam po računalniku, obujam spomine, velikokrat pa v svojih letih napolnim svoje še vedno radovedne baterije z novimi spoznanji in imenitnimi stvarmi. Na internetu spremljam tudi svoje otroke na njihovih pogostih potovanjih po svetu in jih ob povratku včasih celo presenetim s kakšno zanimivostjo iz oddaljenih krajev.
Vse mi pa seveda ni všeč. Ko se mi odpre kakšna stran s podatki o posamezniku, se mi zdi, kot bi komu gledala pod »kovtr«, pa še mogoče sploh ni res, kar o njem piše. Zelo me pa boli, ko preberem izmaličen jezik, s katerim si nekateri pošiljajo sporočila. Jezik je naša vrednota in vrednot ne gre žaliti!
Poizkusite, ni težko in je imenitno!
Majda Mušič
Moja dva otroka mi že dolgo pre...prečujeta, da bi se postarala. Ne dovoljujeta, da bi rekla, ne vem, ne znam, nočem, ne razumem, sem prestara za to. Najprej sta mi prinesla nek star računalnik »iz treh delov«. Bil je prevelik in zdelo se mi je, da mi nagaja. Potem sem dobila ličen prenosni računalnik, ki ne zaseda cele mize, in bil mi je všeč. Nisem šla v noben tečaj, otroci so me učili. Včasih sem bila kregana, včasih pohvaljena, včasih zelo pohvaljena. Hvala je pogosto dobro orožje in pri meni je rodila uspeh. Včasih sem imela težave, klicala sem na pomoč, a moj prvi daljši tekst, za katerega sta me navdušila, je po nekajmesečnem delu zrasel na kar petinšestdeset strani. Seveda sem veliko brisala in popravljala, črtala in vstavljala, a kot sem pravkar prebrala v Delu, je gospod Kavčič na otvoritvi tečaja dejal, da je prav v tem čar pisanja z računalnikom.
Saj ni res, pa je, bom rekla še enkrat! V prvem razredu osnovne šole smo se najprej učili pisati na tablico. Mene starši pred vstopom v šolo niso naučili spoznati prve črke, verjetno so vedeli, da bom zaradi radovednosti - bila sem velika radovednica – z večjim veseljem šla vsak dan v šolo, da bom izvedela kaj novega. Res je bilo tako. Ob jutranjem vstopu v razred sem vedno pogledala na stransko steno učilnice, kamor je gospa učiteljica obesila sliko, na kateri je bila zapisana nova črka in nad njo lepa risba. Vedno je bilo kaj novega in to je bilo imenitno! In še bolj imenitno je bilo, ko sem popustila svojima otrokoma in začela odpirati internet. Velikokrat poiščem stvari, ki sem jih v življenju že videla, saj sem stara že dvainosemdeset let in se je nabralo veliko tega. Ko mi je sin pred časom odprl na internetu prikaz svetišča v Baalbeku – o tem sem takrat pisala – mi je ob pogledu na slike postalo kar vroče. Še isti večer sem poiskala še druge znamenitosti s tega potovanja, jih natisnila in dodala v mapo s svojimi vtisi. Zdaj pogosto brskam po računalniku, obujam spomine, velikokrat pa v svojih letih napolnim svoje še vedno radovedne baterije z novimi spoznanji in imenitnimi stvarmi. Na internetu spremljam tudi svoje otroke na njihovih pogostih potovanjih po svetu in jih ob povratku včasih celo presenetim s kakšno zanimivostjo iz oddaljenih krajev.
Vse mi pa seveda ni všeč. Ko se mi odpre kakšna stran s podatki o posamezniku, se mi zdi, kot bi komu gledala pod »kovtr«, pa še mogoče sploh ni res, kar o njem piše. Zelo me pa boli, ko preberem izmaličen jezik, s katerim si nekateri pošiljajo sporočila. Jezik je naša vrednota in vrednot ne gre žaliti!
Poizkusite, ni težko in je imenitno!
Majda Mušič
