Ob tekmovanju za Cankarjevo priznanje
10.10.2011, avtor: Mag. Bojan Macuh / rubrika: aktualno
Zajšnji čas zahteva od vsakogar, da si izbori svoje mesto v družbi. Nekaterim to uspeva lažje, drugim težje. Vsekakor pa moramo človeka že v mladih letih pripraviti na to, kar ga čaka kasneje.
Vzgoja je naloga vseh
Dom in šola sta tista, ki naj bi otroka usmerjala na pravo pot v njegovi zahtevni mladosti, predvsem v času adolescence. Nekdo bi k temu dodal še veroučni prostor, drugi okolje in sovrstnike, s katerimi si utira pot v svet odraslih. Vsi pa “vzgajajo” mladega človeka.
Na eni strani otroka okupira internet in z njim vse, kar nudi dobrega in slabega. Marsikateri odrasli ne pozna vseh poti in stranpoti, ki jih ta ponuja. Gotovo pa jih zelo dobro poznajo naši otroci. No, zaradi tega še ni nihče izzval revolta, čeprav bi takoj podpisal, da je trebna blokirati določene spletne strani, ki zavajajoče in krivo usmerjajo mlade na njihovi odraščajoči poti. Pa smo tukaj dokaj nemočni. Razen prepovedi, tudi sankcij glede uporabe interneta, je doma skoraj nemogoče preprečevati otroku dostop do spleta. Sodobni načini poučevanja in raziskovalnega dela mladih so nujno povezani z internetom, zato je doma velikokrat glavni učni pripomoček.
Knjiga – najpomembnejša kulturna dobrina
“Lotiti” se je treba tistih kulturnih dobrin, ki jih poznamo najdlje. V zadnjih nekaj dneh je to knjiga. To je dobrina, dosegljiva vsem, iz katere jemljemo in potem nadgrajujemo vse, kar potrebujemo v življenju. Nikogar ni, ki ni “požiral” knjig na plažah, saj brez njih ne odhajamo na dopuste. Če ne drugače, zato da smo eni izmed tistih, ki s knjigo pod pazduho odhajajoč na plažo kažemo svoj odnos do knjig, ljubiteljsko branje in nenazadnje tudi imidž. Koliko nas je v tem času prebiralo o očeh in vejah, ne vem, sam pa zagotovo sodim mednje. Obe deli sta ob zatonu poletja postali “hit” in ju na knjižnih policah praktično ni moč zaslediti. Mladim bralcem sta bili omenjeni knjigi ponujeni v branje v sklopu tekmovanja pri pouku materinščine. In takrat nihče niti pomislil ni, da bo komisija, ki je izbrala knjigi za letošnje Cankarjevo priznanje, tako na udaru, kot doslej ni bila še nobena. Zgodbo poznamo vsi. Vemo, kdo jo je razpredel in vemo, kakšen epilog je dosegla. Ob vsem skupaj pozabljamo, da je udeležba na tekmovanjih in s tem posledično branje knjig za omenjeno tekmovanje prostovoljno. Kdor ne želi, ne sodeluje. Ker velikokrat o tem ne odločajo otroci sami (večkrat starši in kdaj pa kdaj tudi učiteljice slovenščine namesto njih), se zgodi, da se med bralci znajdejo tudi otroci staršev, ki nikakor nimajo enakega pogleda na izobraževanje in vzgojo v slovenskih osnovnih in srednjih šolah. Ti starši pozabljajo, da so časi branja za sprostitev v šoli že zdavnaj mimo, če so sploh kdaj obstajali. Šola vzgaja otroke v mlade raziskovalce na vseh področjih. Tudi na področju maternega jezika. V ospredje poleg Cankarja, Voranca in Bevka prihajajo tudi Suhodolčan, Predin, Makuc in drugi. Čas zahteva sodobne prijeme pri pouku. Po šolah se jih še marsikje otepajo, saj je “navada železna srajca”. In kdo bi prebiral nove, nerazumljene avtorje in se potem ukvarjal z neštetimi vprašanji otrok, vezanih na “tabu” teme. Raje iz leta v leto ponudijo staro, preverjeno literaturo (o kateri je vse napisano) in vsebine, ki so jih prebirale že davne generacije, s čimer seveda ni nič narobe, a ne moremo ostati samo pri Mojem in Tujem življenju, Solzicah, Tatiču in Grivarjevih otrocih …
Nekaj šol, nekaj posameznikov in komercialni mediji so zagnali vik in krik. “Novinarji” so razpredali o odstavkih iz knjig, se zgražali nad avtorjema in člani komisije, ki so knjigo poslali “na tržišče”, očitajoč jim, da celo prejemajo provizije za ponatis omenjenih knjig od založb. Očitki, ki se jih ne bi sramoval niti Krpan na Dunaju, so našli pot celo v politiko. Izbira je tako postala “kost za glodanje” v skrajšanem predvolilnem boju in tema, o kateri lahko govori vsakdo, ki je v življenju prebral kakšno knjigo. Ali jim bo to v boju za oblast prineslo dodatne točke, ne vem, a gotovo se jim že danes kolca za poslanskim stolčki, ki jih bo večina zagotovo morala prepustiti drugim. Le zakaj?
Prepričajte se sami
Prešeren bi rekel: "le čevlje sodi naj Kopitar". Vsem, ki omenjenih knjig, “uspešnic” letošnjega poletja, niso prebrali, predlagam, da sežejo po njih in se sami prepričajo, kaj je tako nesprejemljivega v sami vsebini, da je treba mlatiti prazno slamo in sklicevati tiskovne konference ter iskati grešnike. Sodobni čas od vseh nas zahteva kritičnost. Ker jo eni zamenjujejo s kritizerstvom, priporočam, da se držijo svojih tem in področij, ki jih obvladajo. Tiste, katerim niso dorasli, naj prepustijo strokovni presoji. Prepričan sem, da bo marsikateri učenec, tudi tisti, ki ne bo tekmoval, vzel knjigi v roke že iz radovednsti, da se prepriča, ali so starši in nekatere učiteljice imele prav.
