Po dolgem in počez
1.9.2011, avtor: Mag. Bojan Macuh, sociolog / rubrika: aktualno
Ob začetku novega šolskega leta je vredno razčleniti uspešnost opravljenega dela v minulem. Po šolah so to že naredili, na Ministrstvu za šolstvo in šport pa to verjetno niti ne bo potrebno, saj je v zadnjem obdobju njihova aktivnost – v načrtih in izvedenem – pod povprečjem. Skoraj vse, česar se lotijo, naleti na neodobravanje učiteljev, staršev in tudi širše javnosti.
Minister za šolstvo in šport se je iz poznavalca osnovnega in srednjega šolstva (z dodatkom vrtcev in glasbenih šol) »prelevil« tudi v trenutno najbolj kompetentnega poznavalca bolonjskega študija v visokem šolstvu (no, kmalu bo menjava, če sploh). Nekateri so res tako vsestranski, da jim ni nihče kos. Glede na njegovo pojavljanje v medijih bi bilo najbolje, da prevzame vsaj polovico vseh ministrstev, saj se spozna na vse. No, na delo v osnovnih in srednjih šolah bolj malo, pa čeprav jih je, tako sam zatrjuje, obiskoval po dolgem in počez. Tako vsaj ve, kje se nahajajo, če ga že to, v kakšnem stanju so nekatere in s kakšnimi težavami se ukvarjajo, ne zanima pretirano. Povsod je bil zraven, kjer je bilo treba medijsko (politično) pokriti prizorišče, naj si bodo to šole, ki praznujejo častitljive obletnice, ali naši športniki, ki so dosegali vrhunske rezultate. Za vse njihove uspehe si je želel okrog vratu obesiti medaljo tudi minister z ekipo, čeprav je za njihovo delovanje in status naredil bore malo. Kar nekaj ministrov so pedagoški delavci že imeli, zdajšnji pa je (bil) vseeno nekaj posebnega. V zadnjih pogledih na bolonjski študij je dokazal, da je o »bolonjski reformi« le prebiral, saj bi sicer v intervjujih pokazal več strokovnega poznavanja, kot le to, da smo se (citiram) v Sloveniji reforme lotili »drobtinčarsko«. O tem bi ga lahko verodostojno informirali, saj nekaj pozitivnega pa se je vseeno tudi na tem področju izpeljalo. A govoriti o tem, da je bolonjska reforma prinesla več prepotrebne prakse, seveda, ne moremo, saj smo v visokošolskem prostoru še kar precej daleč od tega.
Od plač do počitnic in učbenikov
Ministrstvo za šolstvo in šport se v tem mandatu ukvarja bolj ali manj samo s seboj. Vedno imam občutek, da iz mandata v mandat minister s svojo ekipo hoče za vsako ceno narediti nekaj, po čemer ga bodo pomnili v prihodnosti. Če ne po dobrih rešitvah, pa vsaj po slabih, saj je vsaka reklama dobra.
Dolgovi učiteljem glede njihovih plač so ostali še iz prejšnjega mandata. Počitnice (zimske) so navkljub analizam strnili v eno skupno obdobje, čeprav se hotelirji še pol leta za tem ne »morejo pobrati« zaradi primanjkljajev, h katerim je pripomogla ta poteza. In tako ostaja tudi v prihodnje. Težave so bile tudi s subvencioniranjem šolske prehrane, pa z brezplačnim vrtcem za drugega otroka. Vedno so bili odgovori, da ministrstvo dela dobro in v prid staršem in njihovim otrokom.
Ker se Ministrstvo za šolstvo in šport posredno (verjetno z razlogom) vmešava tudi v tiskanje in posledično nakupe šolskih učbenikov v sklopu šolskega sklada, potem je na mestu vprašanje, ali se bodo lotili tudi spremljave prenove učnih načrtov. Tudi tukaj so bila navodila bolj skopa, saj veliko učiteljev še tik pred začetkom novega šolskega leta ni vedelo vsega, kar bi morali o spremembah v 1., 4. in 7. razredu (pri nekaterih predmetih v 1., 4., 6. oz. 8.) v resnici vedeti. Pri tem je, kot vedno, odigral najpomembnejšo vlogo Zavod RS za šolstvo, ki je po predmetnih področjih predstavljal novosti, opozarjal na morebitne težave in odgovarjal učiteljem na mnoga vprašanja. Res pa je, da učitelji še vedno dobro ne vedo, kakšne so spremembe, in za to so bolj ali manj »krivi sami«, tokrat ne Ministrstvo za šolstvo in šport ali Zavod RS za šolstvo. Študijska srečanja so namreč potekala kar štiri leta. Veliko sprememb so lahko sami predlagali. Potrdimo torej lahko, da je največ dela na tem področju opravil Zavod RS za šolstvo, ministrstvo pa je vse bolj ali manj spremljalo ob strani.
Namesto pogleda v prihodnost – vračanje v preteklost
Poskusi levosredinske vlade ohranjati tradicijo iz preteklosti so se poznali v tem mandatu tudi na Ministrstvu za šolstvo in šport. Politiki stranke SD so se zelo trudili nasprotovati nekaterim poskusom vmešavanja politike v šolstvo iz prejšnje garniture (pobožne želje o večji in pomembnejši vlogi cerkve v šoli). Sami so si umislili projekt s stisnjeno pestjo, ki je navkljub mešanju sedanjosti in preteklosti zelo uspel. Zaradi učencev in njihovih mentorjev, ki so prikazali zelo veliko znanja in ustvarjalnosti. Takšne in podobne projekte bi bilo treba nadaljevati, jih dobro vsebinsko dodelati in mlade z mentorji motivirati k dodatnim raziskovalnim dejavnostim. Teh je po šolah kar nekaj, a še vedno premalo, saj je veliko učencev, ki ob svojem vsakdanjem delu v šoli želijo več. Na vseh področjih. Z dobrim sodelovanjem z Zavodom RS za šolstvo (tudi v omenjenem projektu ni šlo brez njih), z motiviranjem učencev in s stimuliranjem učiteljev lahko tudi v prihodnje naredimo veliko. Morda celo več, kot bi pričakovali.
Uspeh se meri po dosežkih
Vedno se ob koncu nekih obdobij ugotavlja uspešnost učencev in učiteljev v šoli, profesorjev na fakultetah, politikov v politiki. Seveda nas to mora zanimati, saj je vanje treba »vlagati«. Po kazalcih Pise naši učenci dosegajo zavidljive rezultate. Izboljšanje teh je povezano tudi s stalnim izobraževanjem učiteljev (po potrebi tudi potrjevanje njihovih licenc), saj bodo mladi le tako lahko konkurenčni svojim vrstnikom po svetu in s še večjim optimizmom zrli v prihodnost. Svoje vloge in pomembnosti pa se morajo zavedati tudi politiki, ne glede na strankarsko pripadnost, ki bodo v prihodnje sedli na ministrski stolček Ministrstva za šolstvo in šport.
