Učbeniki - so le pripomoček
14.6.2011, avtor: Jožica Frigelj / rubrika: aktualno
V zadnjem času se založniki burno odzivajo na Pravilnik o spremembah Pravilnika o potrjevanju učbenikov. Časopisi so polni njihove nesebične dobrote in skrbi za kakovost učbenikov in učiteljevo avtonomijo. Na aktualno dogajanje se je odzvala tudi Trubarjeva hiša literature in pripravila omizje Šolski učbeniki v Sloveniji – stanje in vizije (6. 6. 2011). Ob nespretno izbranem času (ob 11. uri, ko smo učitelji in starši v službah), so sedeže poleg novinarjev zasedli le še predstavniki založb.
Preden analiziram okoliščine aktualnih dogajanj, me prešine misel: od kdaj in zakaj so postali učbeniki osrednji del vzgojno-izobraževalnega procesa? Vsa strokovna (in nestrokovna) javnost se ukvarja le še z njimi (ter mogoče še z nelegalnimi kopijami, ki jih bojda učitelji množično proizvajamo). Kaže, da od trenutka, ko so založniki začutili, da je ogrožen njihov najlažji način zaslužka. Vsaj takšen je splošni vtis.
Začnimo na začetku
Morda to niti ni začetek. A z javno razpravo o tem, zakaj toliko učbenikov in delovnih zvezkov v osnovni šoli, se je na široko odprlo pogovorno okno. Pred dobrim letom jo je pripravila civilna pobuda Kakšno šolo hočemo. V več kot dveurni debati so takrat soočili mnenja minister za šolstvo in šport, učitelji, ravnatelji, starši in založniki – skratka zainteresirana javnost. Ugotovitve so bile na eni strani strnjene v nekaj preprostih trditev: učbenikov je preveč, so predragi, strokovna kakovost je pogosto vprašljiva, torbe učencev so pretežke, delovni zvezki ubijajo ustvarjalnost. Na drugi strani pa prav nasprotno: učbenikov je še premalo, pluralnost dviga kakovost.
V nadaljevanju raziskave in delovne skupine
Kaj kmalu so v javnost prišli izsledki raziskave o kakovosti učbenikov (delno tudi, ker je na razpravi mama z doktoratom, ki je za nameček še slovenistka, poudarila, da so nekatera besedila v učbenikih celo njej nerazumljiva). Raziskavo je opravil in predstavil dr. Janez Justin: besedila so preabstraktna, veliko je nekoherentnosti, preveč je ilustracij in fotografij, ki odvračajo od bistva. Z redkimi izjemami bi vse učbenike lahko izboljšali za 50, 60 ali celo več odstotkov, kar bi učno-spoznavno učinkovitost pri pouku izboljšalo za vsaj 50 odstotkov. Dr. Iztok Kosem pa se je na podlagi svoje raziskave vprašal, ali so učbeniki (za slovenski jezik) sploh namenjeni učencem ali le učiteljem, saj so izidi ankete med učenci pokazali, da ti pri reševanju slovničnih težav ne posegajo po učbenikih, temveč po elektronskih virih.
Na Gospodarski zbornici Slovenije pa je nastal Odbor za učbenike. Ta je skupaj z Ministrstvom za šolstvo in šport avgusta lani pripravil 1. mednarodni simpozij z naslovom Uspešni modeli oskrbe z učbeniki in e-učbeniki v Evropi. Ustanovljena je bila tudi delovna skupina za učbenike, katere cilj je bil tudi poiskati model oskrbe z učbeniki pri nas. Založniki prejudicirajo avstrijski model. Kot učiteljico pa me je zaskrbelo pojasnilo tega modela mag. Sonje Hinteregger – Euller, vodje oddelka za učbenike na avstrijskem ministrstvu za izobraževanje, ki pravi: »Za šolo je pri odločitvi o nakupu učbenika ključna njegova cena.« Ne kakovost! ...
A raziskave naročajo tudi založbe. V čem so te sporne? Zakaj s polepljenimi listi v zvezkih ni nič narobe, prej nasprotno? Kako morajo učitelji prilagajati gradivo in zakaj? Do zdaj je bilo v javnosti slišati predvsem o slabostih dela z učbeniki iz učbeniških skladov, v katere se ne sme dopisovati, podčrtovati ... Toda - ima to morda tudi kakšno prednost? O vsem tem piše avtorica v celotnem članku, ki ga bomo objavili v eni prihodnih številk ŠR.
