Bela knjiga razsvetljuje slovenski prostor
20.5.2011, avtor: Mag. Bojan Macuh, sociolog / rubrika: aktualno
Ker je Bela knjiga nastajala od leta 2009 naprej, vmes pa doživela kar nekaj kritik s strani strokovne javnosti, učiteljev, staršev in še posebno politikov, je vredno razmisliti, ali je vse za slovensko osnovno in srednje šolstvo ter družbo nasploh sprejemljivo.
Znanje v družbi znanja in trajnostnega razvoja
Zaradi obsežnosti vsebine se bom dotaknil le področja »znanja v družbi znanja in trajnostnega razvoja«. Menim, da je znanje bilo in ostaja ključnega pomena za vsako sodobno družbo. Tudi pri nas izobraževanje temelji na tem, čeprav je občutiti nenehne preskoke v celovitem razvoju posameznika. Velikokrat radi pogledamo »preko meja«, posebej na sever Evrope, kjer iščemo vzorce za kakovostno delo z mladimi. Ob tem pozabljamo, da razvite države Evrope iščejo odgovore za kakovostno delo z mladimi že od sekundarne socializacije naprej (vstop v šolo in že prej). Gradijo osebnost mladega človeka, ki mu bodo kasneje zaupali gospodarske, družbene in politične vzvode države in pri tem ne improvizirajo. Za naš šolski sistem (pa ni slab) je značilno, da je v obdobjih od osamosvojitve naprej podvržen političnim težnjam. Vsaka »oblast« poskuša narediti nekaj, za kar bi bil nujen konsenz države kot celote, ne pa posamezne politične opcije.
Smo informacijska družba, ki temelji na sprejemljivi tehnološki opremljenosti, čeprav se dogaja, da je v marsikateri šoli po Sloveniji multimedijska učilnica še vedno iluzija, interaktivne table pa si le stežka utirajo pot v učilnice. Razlogov za to ne moremo iskati v računalniški neopismenjenosti (pred leti je je bilo veliko), temveč v denarju, ki ga Ministrstvo za šolstvo in šport in Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo namenjata ustanovam. Mladi so željni znanja, učitelji ugotavljajo prednosti dela z IKT, ostaja pa ovira, ker morajo znotraj finančnih sredstev, ki so namenjena ravno za to področje, trošiti za druge nujno potrebne obnove in prenove, brez katerih šole prav tako ne morejo kakovostno delati. V medijih lahko spremljamo težave šol, v katerih nimajo niti osnovnih razmer za delo (neprimerne, da ne rečem nevarne prostorske razmere, prehrana v učilnicah, brez telovadnice …), potem seveda ne moremo pričakovati, da bodo posvečali pozornost IKT. Poskrbeti morajo, da sploh lahko »normalno« izvajajo izobraževalne procese.
Poudarek na kritičnem državljanu
Bela knjiga poudarja kritičnega državljana, ki je oz. naj bi bil glavni nosilec pluralizma v demokratičnih procesih. Kako ga usposobiti, ko pa živimo v družbi trenj in nenehnih nesoglasij, ki prav tako negativno vplivajo na mladega človeka kot neopremljene in neustrezne šole. Pri tem ne smemo pozabiti na trajnostni razvoj človekove osebnosti v smislu vseživljenjskega učenja, ki ga mlademu človeku vcepljamo, hkrati pa mu po »prejeti diplomi« ne omogočimo normalnih zaposlitvenih možnosti (Zakon o malem delu). Vmes se ubadamo s tem, ali je malo delo pravično in legitimno, ter poudarjamo, da je delo na črno protizakonito. Ves čas pa pozabljamo, da morajo mladi, izobraženi ljudje živeti in tudi preživeti. Živimo v času, ko že mlade brez zaposlitve obremenjujemo s časom upokojitve (pokojninski zakon), čeprav je »pokojnina« zanje skoraj utopija. Družba mora mlademu človeku omogočiti aktivno študijsko življenje, tudi z možnostjo dodatnega dela za ustvarjanje pogojev za študij, hkrati pa vseeno postaviti meje, ki naj jih mladi upoštevajo. Študij namreč postaja trend. Malo študirati, malo delati, malo uživati … Vedno več mladih se odloča zanj. Že zaradi tega, ker so jim dane določene »ugodnosti«, ki jih kot zaposleni ne bi imeli. Zato pa, poudarjam, naj mladi študirajo in v določen času doštudirajo. Družba naj poskrbi, da bo mlade, izobražene, sposobne in željne dela zaposlila ter jim tako omogočila kakovostno živeti. Dokler bomo samo omejevali in z zakoni ustvarjali umetne ovire, namesto da bi mladim z lastnim zgledom pokazali pot, bomo »capljali« za razvitim delom Evrope.
Brez težav pač ne gre
Problem so tudi masovni vpisi na fakultete. Je to pokazatelj, da smo družba znanja? Vsako leto diplomira ogromno diplomantov, ki potem najdejo pot na Zavod RS za zaposlovanje, pišejo nešteto prošenj in iščejo možnosti za zaposlitve. Vedno bolj usiha želja po študiju na elektro, strojnem, tehničnem področju, povečuje pa vpis na družboslovje in humanistiko. »Ali bomo lahko v prihodnje živeli res zgolj od »filozofiranja?« je nedavno tega nekdo pripomnil.
Znanje in pridobivanje tega naj bo osnovno vodilo vsakega človeka. Mladega in starejšega. S tem bogatimo sebe in zboljšujemo kakovost dela na delovnem mestu. To zboljšuje tudi kakovost družbe in povečuje njeno vlogo tudi širše, v Evropi, kamor so s 1. majem letos še bolj na široko odprli vrata. Upam, da ne bodo zaradi tega še tisti dobri delavci, ki jih imamo in jim nismo mogli zagotoviti ustreznih delovnih mest, odšli ter s svojim znanjem, ki so ga pridobili pri nas, gradili kakovost življenja drugih narodov.
