Nekaj pozitivnega, nekaj nesprejemljivega, nekaj ...
22.4.2011, avtor: info / rubrika: aktualno
V Odboru civilne iniciative Kakšno šolo hočemo smo pregledali Belo knjigo in imeli o njej razpravo, ki jo povzemamo v tem sporočilu za javnost. Ugotavljamo, da nikoli ni bila izdelana temeljita analiza učinkov Bele knjige iz leta 1995, kaj je bilo dobro in kaj bi bilo treba spremeniti. Kot ni bilo analize prve, tako tudi v predlogu nove ni jasno, kje smo in kam želimo. Ne odgovarja na temeljno vprašanje, kakšno šolo hočemo in kaj nameravamo v vzgojno-izobraževalnem procesu doseči, temveč na isti podlagi dodaja še več istega in vsebinsko le malo novega, drugačnega. Ne gradi celovitega sistemskega pristopa, ne povezuje, temveč drobi. Celotna Bela knjiga temelji skoraj izključno na ločevanju: drobi vsebine, deli otroke, ločuje različne generacije med seboj in podobno.
Smisel šole je osredotočen na učence kot posameznike, ki naj pridobijo kakovostno splošno izobrazbo in znanje, da bodo motivirani za ustvarjalno delo in pripravljeni na življenje. Zato se velja vprašati: katero znanje bo mladim omogočilo kakovostno (osebno) življenje, sožitje v skupnosti in sposobnosti za preživetje, hkrati pa odgovorna in osrečujoča razmerja v družbenih odnosih in poklicnem svetu? Učenci naj bi pridobili zmožnost prilagajanja spremembam, kritično distanco ter trdno osebnostno jedro (ddr. B. M. Požarnik). Zato so cilji osnovnega šolanja: zagotavljanje večje kakovosti, pogojev za večjo pravičnost v osnovnošolskem izobraževanju ter pogojev za optimalen in uravnotežen razvoj posameznikov presplošni. Cilj vzgoje in izobraževanja je tudi spodbujati socialni, moralni, intelektualni in čustveni razvoj posameznika v sklopu skupnosti, k temu pa vodijo vrednote sožitja, spoštovanja drugega, sodelovalno bivanje. Med cilje bi tako morali zapisati tudi razvoj čustvene inteligence, socialnih in sodelovalnih spretnosti, solidarnosti in prostovoljstva. Te cilje pa lahko uresničujejo le kvalitetni učitelji, ki so sami zgled povedanega. Prav zato se že od ustanovitve CI Kakšno šolo hočemo zavzemamo za uvedbo sprejemnih izpitov na fakultetah, ki izobražujejo bodoče učitelje, in sprejem samo tistih kandidatov, ki izbiro za pedagoški poklic navajajo kot svojo prvo izbiro. Biti učitelj je preveč pomemben poklic, da bi ga lahko opravljal kdor koli.
Menimo, da tako Bela knjiga kot Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli prinašata marsikaj pozitivnega.
- Strinjamo se s spremenjeno organizacijo dela v 1. triletju, kjer bo sistemsko poskrbljeno tudi za sprostitvene dejavnosti, prehrano in razvijanju različnih strategij učenja, kar je še posebej dobrodošla novost.
- Pozdravljamo predlog BK, da se razrednikovo delo ustrezno ovrednoti z dvema urama tedensko poleg ur, namenjenih za neposredno delo z učenci pri urah oddelčne skupnosti.
- Podpiramo predlog, da se začetno opismenjevanje iz sedanjih treh let skrajša na dve leti, in upamo, da učitelji v tem obdobju ne bodo uporabljali delovnih zvezkov.
- Pozdravljamo razširjeni program šole, ki sistemsko ureja učenje slovenščine za otroke, katerih materni jezik ni slovenščina, ter ure učenja njihovega maternega jezika in kulture.
- V praksi se je potrdilo in zato je dobrodošlo, da se jutranje varstvo omogoči učencem od 1. do 3. razreda ter podaljšano bivanje za učence od 1. do 5. razreda.
- Pozitivno je, da se kljub številnim pobudam ne uvaja nazaj splošni učni uspeh.
- Podpiramo predlog o združevanju predmetov oz. o fleksibilnem predmetniku, čeprav menimo, da je organizacijsko izvedba zelo zahtevna, o združevanju predmetov pa bi morala spregovoriti stroka, ki bi iskala konsenz v skupnem in ne v drobljenju.
- Strinjamo se z začetnim učenjem prvega tujega jezika v 2. razredu, smo pa odločno proti povečanju učne obveznosti za 2 uri. Uspešne prakse zgodnjega poučevanja tujega jezika dokazujejo, da je to izvedljivo tudi na otroku bolj prijazen način kot s povečanjem učne obveznosti.
Nekateri predlogi zahtevajo še premislek.
- Obvezni in neobvezni izbirni predmeti: število ur obveznih izbirnih predmetov se je povečalo z dveh (treh) na tri (štiri), k temu se doda še dve uri neobveznih izbirnih predmetov. Premislek je potreben v dveh smereh: najprej je tu ugotovitev, da imajo naši učenci veliko število obveznih predmetov, teoretično se to število lahko poveča še za šest novih predmetov (npr. 8. razred: 13 obveznih in šest izbirnih predmetov – skupaj 19). Drugi zorni kot pa je, da se obvezni izbirni predmeti tudi ocenjujejo (večinoma so to zelo lepe ocene), kar avtomatično in pogosto neupravičeno dviguje učni uspeh.
- Število ur, namenjenih za dopolnilni, dodatni pouk, individualno in skupinsko učno pomoč, kar je namenjeno tako šibkim učencem kakor tudi nadarjenim. Govor je o skupnih dveh urah na teden na oddelek, kar v praksi pomeni ena ura za šibke (npr. matematika) in ena ura za nadarjene (npr. matematika), kar je premalo. Zavzemamo se tudi, da bi bilo obiskovanje dopolnilnega in dodatnega pouka obvezno, kakor bi morale biti obvezne domače naloge.
- Če naj nacionalno preverjanje znanja (NPZ) služi svojemu namenu – kot povratna informacija in usmeritev za nadaljnje delo, kot način zagotavljanja kakovosti in za samoevalvacijo šol, potem je nujno, da je obvezno. Glede na organizacijsko zahtevnost kakor tudi zahtevnost izvedbe postopkov in nenazadnje, ker je NPZ pravi finančni zalogaj, predlagamo, da je obvezno v 3.,6. in8. razredu.
- Ker zagovarjamo stališče, da se mora otrok z zaključeno osnovno šolo znati samooskrbeti, predlagamo, da se predmeta tehnika in tehnologija ter gospodinjstvo vrnejo tudi v zadnje triletje.
- Hočemo šolo, v kateri otrok vsak dan zadovolji potrebo po gibanju. Na vseh ravneh šolanja, začenši z vrtcem, mora telesna vzgoja postati obvezen del vsakodnevnega urnika. Telesna vzgoja krepi modrost telesa in navaja na zdrav življenjski slog.
Nekateri predlogi pa se nam zdijo nesprejemljivi.
- Ocenjevanje. Zavzemamo se za šolo, v kateri ocenjevanje ne bo namenjeno selekciji, ampak samovrednotenju lastnega napredka. Ker se učenci spreminjajo, njihovi dosežki pa variirajo, je smiselno slediti napredku. Takšno ocenjevanje ne bi bilo le orodje za ugotavljanje dosežkov, temveč spodbuda k razvoju učnega procesa, vzvod za spodbujanje rasti učencev ter krepitev njihovega samozavedanja in samopodobe. Samovrednotenje je sestavina formativnega preverjanja, pri katerem izhajamo iz predpostavke, da se bo povečala motivacija učencev, če bodo sprejeli več odgovornosti za spremljanje lastnega napredka. Gre za procese, ki aktivno vpletejo učence, tako da občutijo osebno odgovornost v njih in tako se bolje zavedajo konkretnih učnih ciljev, ki naj bi jih dosegli, svojih dosežkov in vrzeli ter načinov, kako te vrzeli zmanjšati ali odpraviti. Tako učenje postane bolj smiselno in zato globlje motivirano.
- Diferenciacija oz. nivojski pouk. »Razredi, heterogeni po sposobnostih, predstavljajo najboljši način, da zboljšajo povprečne dosežke vseh učencev, koristijo najšibkejšim brez pomembne škode za najbolj nadarjene« (Dupriez, 2010, publikacija Unesca). Obširen pregled raziskav daje zelo pomembno ugotovitev: razvrščanje v homogene skupine poveča razlike med učenci – »kaznuje« učence nižjih sposobnosti in tiste iz nižjih socialnih slojev, »nagrajuje« učence višjih sposobnosti, v skupnih povprečnih rezultatih pa ni razlik (prav tam). Z diferenciacijo/nivojskim poukom naj bi začeli že v 4. razredu, ko se po raziskavah nevroznanstvenikov šele začno izenačevati razlike v razvitosti med dekliškimi in fantovskimi možgani. Slednji do takrat ob enakih pogojih kar za štiri leta zaostajajo za dekliškimi na področju jezikovnega razvoja. Nivojski pouk nima dokazanih prednosti niti z vidika humanosti, niti z vidika učinkovitosti, zato bi bilo bolj smiselno okrepiti dejavnike, ki vplivajo na kakovost pouka, zlasti izpopolnjevanje učiteljev o oblikah in metodah, ki spodbujajo učenje različnih učencev.
Povečanje kakovosti vzgojno-izobraževalnega procesa je možno predvsem s krepitvijo šolske avtonomije. Prvi pogoj za avtonomijo pa je visoka stopnja odgovornosti za svoje delo. To pomeni, da vzgojno-izobraževalnega sistema ni mogoče bistveno izboljšati s takšnimi ali drugačnimi napotki iz centra, pač pa predvsem tako, da se z njim bolj intenzivno, motivirano in strokovno ukvarjajo šole same. Zavedamo se, da so spremembe nujne, če naj izobraževanje podpre zahtevane cilje razvijanja samostojnih, ustvarjalnih in kritično mislečih učencev, osebno zavzetih za učenje in pripravljenih na vseživljenjsko izobraževanje. Zato pričakujemo, da bo prepoznan pomen učiteljskega poklica, spodbujana raznolikost šolskih praks in omogočano soodločanje o vzgojno-izobraževalnem procesu strokovnjakom v šolah, staršem in učencem kot širši javnosti. Skupaj bomo zmogli soustvarjati kakovostno šolo, ki ne sme biti zadeva odtujenih centrov moči ali samozadostnega umevanja piscev Bele knjige, temveč naša skupna zaveza za odlično šolo in prihodnost, kakršne so vredni naši otroci in vnuki.
Odbor civilne iniciative Kakšno šolo hočemo: dr. Manca Košir, mag. Jožica Frigelj, Angelca Likovič, Barbara Škarja, Slavka Crljen, Boris Hartman
V Ljubljani, 18. aprila 2011
