Sedem selitev stoletne germanistke
21.2.2011, avtor: Stanislav Jesenovec / rubrika: zanimivo
Dopoldne 21. februarja je bilo v jedilnici Doma upokojencev Kranj živahno in slavnostno. Lepo oblikovan letak v vhodni avli je napovedoval praznovanje 100. rojstnega dneva upokojene profesorice Marije Zore Fröhlich. Poleg stanovalcev doma, med katerimi jih je še petnajst februarja praznovalo rojstni dan, so bili v svečanem prostoru gostje, ki si jih je zaželela slavljenka in povabila direktorica doma mag. Zvonka Hočevar Šajatovič. S pisno čestitko, se ji je opravičil in ji čestital predsednik Slovenije dr. Danilo Türk. Izpostavil je, da je Zora, kot se najraje imenuje, še kot stoletnica pripadnica vse življenjskega učenja, saj izraža polno vedoželjnost in iskrivost. Predsednik Desusa Karel Erjavec je kot gost tretje Marije v družini, ki jo je 19. februarja 1911. leta rodila mama Mariji Žagar v Krškem, repliciral del zgodbe, ki jo je o njenem življenju povedala direktorica. Ta je navedla, da je imela lepo življenje in če ji pred leti ne bi umrl prvorojenec Andrej, bi bilo njeno življenje skoraj pravljično. Spomnila je, da je dala skozi tri vojne in številne državne ureditve. Navedla je, da je bila vedno zmerna pri jedi in pijači, na življenje pa je gledala precej razumsko in z optimizmom. Nikoli ni bila navezana na materialne dobrine, imela pa je veliko srečo, da so jo celo življenje obdajali ljudje, ki so jo imeli radi. To vzdušje, ki ga je bogatila s številnimi nasmehi, je bilo čutiti tudi v času, ki smo ga preživeli z njo v nenavadno vedrem vzdušju. MO Kranj ima navado, da tistemu, ki je zbral sto let, podeli listino za častitljivo in plodno življenje. Podžupan Bojan Homan jo je izročil tudi stanovalki doma, ki se je v življenju sedemkrat selila in je v domu sedem let. Z energetsko košaro pa je prejemnico izzval, da jo bo zagotovo obiskal čez deset let, če bo zaužila vse prinešene dobrote.
Kaj je torej o Mariji Zori Fröhlich, s katero sta se tudi živahno pogovarjali med posameznimi programskimi točkami, nanizala prva dama doma?
Z mamo sta bili v Krškem dva meseca, potem pa sta se vrnili k možu oziroma očetu v Ljubljano. Ob Savi v mestu izjemnih dobrotnikov Martina in Josipine Hočevar, je potem pri stari mami preživljala počitnice. Ker se je zelo rada igrala ob Savi, so jo prijatelji poimenovali Raca.
Znanje je začela nabirati v Notranji Uršulinski šoli v Ljubljani, sledilo je šolanje na ženski realni gimnaziji. Po maturi se je tudi na željo očeta Franca odločila za šolanje na Dunaju, kjer je naredila arbiturientski kurz za trgovskega izvedenca, saj je oče želel, da bi delala v njegovi stroki. Po enem letu študija na Dunaju se je vrnila domov in se v Ljubljani odločila za študij germanistike. Nemško je govorila že kot otrok. Ko je doma zaupala svojo željo po študiju, ji je oče rekel: »Če se ti ljubi pa pojdi študirat«.
Po diplomi kar štiri leta ni dobila službe, saj ni želela sprejeti službe v Srbiji ali Črni gori. Ta čas si je sredstva za preživljanje zaslužila z inštrukcijami.
Kmalu po študiju se je poročila in leta 1939 rodila sina Andreja. Pred 2. svetovno vojno se je z možem elektro inženirjem Hubertom in sinom preselila na Ptuj, kjer je dobil službo. Sama se je zaposlila v meščanski šoli v Ormožu. Drugo leto vojne je rodila še sina Franca, ki je dobil ime po njenem očetu, ki ga je zelo cenila. Med 2. svetovno vojno so se Fröhlichovi kot begunci vrnili živet nazaj v Ljubljano in se nastanili pri njenih starših. Mož je dobil službo v Vevčah, sama pa je bila spet brez zaposlitve. Leta 1945 so moža prestavili na delo v Idrijo. Sledila je selitev cele družine. Prav v tem času so v Idriji ustanavljali gimnazijo, kjer je dobila delo in poučevala vse, kar je pač naneslo – od matematike, angleščine in nemščine.
Po nekaj letih bivanja v Idriji so se vrnili nazaj v Ljubljano. Zaposlila se je na Srednji tehnični šoli v Ljubljani, kjer je poučevala nemščino in angleščino. Do leta 1962 so živeli v Ljubljani. V tem času sta se sinova že osamosvojila in z možem sta se preselila na Primorsko. Naselila sta se v Savudriji in skupaj poučevala na piranski šoli. Mož je učil tehnične predmete, sama pa slovenščino, angleščino in nemščino. Tam je zadnjih štirideset let živela v Savudriji. Zadnjih 10 let, ko ji je umrl mož, celo sama. Ves preostali prosti čas je porabila za branje. Kot učiteljica je bila stroga in pravična in kot sama pravi: »V razredu sem hotela mir in poslušnost«.
Odkar je pred sedmimi leti prišla v Dom upokojencev v Kranju, se tu prav dobro počuti. Zaradi kapi ni več mogla živeti sama. Preselila se je bližje k sinovoma. Kot že prej v življenju, ji tudi zadnja leta ni nikoli dolgčas. Marsikateri dan ji je prekratek. Kljub letom je še zelo aktivna, še vedno rada bere - najrajši avto biografije velikih mož in žena, zgodovinske knjige in življenjepise …-, zanima se za politiko, redno pa hodi tudi na telovadbo in skupino za trening spomina. Predsednica sveta stanovalcev Ana Nuša Makuc ji je zaželela veliko zdravja, dobre volje, dobrega počutja med njimi in predvsem, da bi ohranila svojo vitalnost. Vaditeljica joge Ljuba Dolgan pa je razkrila, da Marija Zora obožuje jogo in si je z njo krepko popravila fizično stabilnost.
Razveseli se tudi obiskov sina Franca in snah Neve in Mare, ponosna je na dva vnuka in vnukinjo ter kar na sedem pravnukov.
Foto: Stanislav Jesenovec
K sliki zgoraj: Marija Zora Fröhlich drugi dan 101. leta. K sliki spodaj levo: V imenu MO Kranj je 100-letnici čestital podžupan Bojan Homan, zapeli pa so ji otroci iz vrtca Mojca in duo Katarina. K sliki spodaj desno: Upokojena germanistka, ki še vedno bere v nemščini, se je vpisala v knjigo stoletnikov. Desno so sin France in snahi.
