Učilnica v gozdu
28.6.2018, avtor: Barbara Zupančič / rubrika: utrip
Ljudje smo že od nekdaj povezani in celo odvisni od gozda. Gozd je našim prednikom pomenil varnost, v njem so iskali življenjske vire. Njegova vloga je za človeka bistvena tudi v današnjih časih. Od lesnega bogastva, ki ga nudi, pa vse do prostora za umiritev in sprostitev. Mislim, da je v svetu, ko se človek od narave - včasih zavestno, včasih podzavestno - oddaljuje, pomembna naloga učitelja. Tu smo tudi zato, da otroku približamo gozd, jih naučimo gozdnega bontona in jim pokažemo kaj vse ta ekosistem ponuja za – igro, učenje, raziskovanje, sprostitev …
Na Osnovni šoli Ivana Cankarja Trbovlje smo četrtošolci dan pred koncem šolskega leta posvetili gozdu v bližini naše šole. Učenci so najprej z vsemi čuti raziskovali gozd. Iskali so nekaj mehkega, nekaj prijetnega, nekaj živega, nekaj hrapavega. V kartonastih škatlah so nato izdelali gozd v malem. Pokrili so dno z zemljo in iglicami, dodali vejice, ki so predstavljale drevesa, iz storžkov in vejic izdelali gozdne živali. Komaj sem jih zaustavila z vprašanji »Ali lahko…?« in poudarila, da lahko vse, dokler upoštevamo gozdni bonton. Kar naenkrat so škatle postale premajhne in učenci so svoje miniaturne gozdičke gradili na gozdnih tleh. Nastajale so lesene hišice, domovanja za živali, gozdne stvaritve na krilih domišljije. Ko so se bližali koncu, sem razdelila vrvice. Po skupinah ali individualno so izdelovali čutne poti na vseh koncih gozda. Med drevjem so napeljali vrvice, nanje privezovali mah, storže, kostanjeve ježice, lubje in koreninice. Sploh ni bilo treba poudarjati, da smo v gozdu tihi. Popolnoma spontano so iskali »goste« za svojo učno pot, jih z zaprtimi očmi vodili do izdelka in jih nežno usmerjali. Komaj so čakali na odziv sošolca ob dotiku ježice ali mehkega mahu. Potem smo med počitkom, ko so dekleta na gozdni jasi zaplesala, spontano postavili gozdno gledališče. Brez mojega vmešavanja in vodenja je gozdna jasa postala oder, na katerem so se izmenjevali pevci, plesalci, igralci in pripovedovalci šal, publika pa je sedela na mehki travi. Tudi časa za igro nam je ostalo dovolj. Fantje so gradili bunker in se igrali vojake, dekleta so iskala rastlinice in izdelovala zapestnice. Med sprehodom skozi gozd smo izvajali telovadne vaje, se sladkali z borovnicami, se igrali skrivalnice in uživali v čisti tišini, kar je za učence težka naloga. Kljub temu, da sem sama pripravila določene dejavnosti za izvajanje pouka v gozdu, je bilo najbolj navdušujoče dejstvo, da so učenci sami, spontano, brez vodenja dodali kup dejavnosti na načrtovani seznam. Gozd poleg klasičnih šolskih nalog, kot so iskanje posameznih drevesnih vrst in grmovnic, iskanje živalskih vrst, merjenje temperature zraka, razvrščanje gozdov glede na drevesne vrste ipd. ponuja veliko več. V gozdu se poleg naravoslovja in športa lahko odvijajo tudi slovenščina, glasba, likovna umetnost in matematika, možnosti so neomejene in mi smo jih dobro izkoristili in v sproščenem ozračju sklenili šolsko leto.
