Razvijanje tehničnega mišljenja v vrtcu
12.6.2018, avtor: Petra Krašna / rubrika: zanimivo
Tehnična vzgoja je v Kurikulumu za vrtce (1999) prepletena med vsemi področji, ni pa opredeljena kot samostojno področje dejavnosti. Pomembna je celotna medpodročna prepletenost delovno-tehnične vzgoje z vsemi ostalimi področji v kompleksen vzgojni program, pri katerem gre tudi za uvajanje otrok v svet dela. Brez tega ni popolnega razvoja mišljenja. Prav gotovo je največ teh možnosti v naravi; tako so tudi zapisani globalni in konkretni cilji, ki so prepoznavni kot cilji tehnike in tehnologije (Papotnik, Katalinič in Fošnarič, 2005).
V vrtcih mora obstajati prepletenost intelektualne, telesne, likovne, higiensko-zdravstvene, glasbene in plesne vzgoje z delovno-tehnično vzgojo. Med cilji, zapisanim v Kurikuluimu, lahko razberemo, da otrok med igro odkriva namembnost in uporabnost stvari ter spoznava, kako te delujejo. Vzgoja predšolskega otroka v vrtcih temelji na tem, da je učenje predšolskega otroka na njegovi neposredni aktivnosti s predmeti in pridobivanju konkretnih izkušenj z ljudmi, stvarmi, razmisleku o dejavnostih ter oblikovanju predstav in predpojmovnih struktur na osnovi pravih generalizacij, na notranji motivaciji in reševanju konkretnih problemov ter pridobivanju socialnih izkušenj.
»Kako pa to deluje?« je ključno vprašanje, s katerim otroci stremijo k tehnološki pismenosti že v zgodnjem otroštvu. Otrok si svoja spoznanja pridobiva pri igri in dejavnostih tako, da opazuje, posnema, se pogovarja, konstruira, gradi, izdeluje, preiskuje, demontira, razstavlja in zbira (Papotnik, 1988). Nadalje otrok svoje znanje aktivno uporablja pri risanju, načrtovanju igre, konstrukciji, preizkušanju, eksperimentiranju, reševanju problemov in sprejemanju odločitev o najboljših rešitvah za svoje življenje.
Otroci ob tehničnih dejavnostih zadovoljujejo potrebo po aktivnosti in ustvarjalnosti, uveljavljanju in samopotrditvi. Tehnično delo lahko ima vpliv na oblikovanje značaja, razvijanje ustvarjalno tehniškega mišljenja, odkrivanje lastnih sposobnosti in interesov, otrok pa ima tudi motivacijo za produktivno delo. Otrokom nudi vrsto vzgojnih možnosti, kot so: spoznavanje gradiva, koordinacija gibov, natančnost, vztrajnost, doživljanje lepega, razvijanje urejenosti in ustvarjalno dopolnjevanje vsebin, oblik in delovnih tehnik. Če se je ob lastni aktivnosti otrok nekaj naučil ali ustvaril in je hkrati koristno in uporabno, je zadovoljen. Takrat obstaja velika možnost, da bo s to aktivnostjo nadaljeval in se bo želeli naučiti še več. Uspehi ga bodo vodili v iskanje novih postopkov, s tem pa se mu bodo razvijale specifične telesne in umske sposobnosti. Dojel bo korist svoje aktivnosti, zato se bo v njej še izpolnjeval, samoiniciativno bo iskal nove dopolnitve, dobival nove ideje. To dejstvo mu bo porajalo v življenju občutek ponosa. Rezultati dela razvijajo v otrocih samozaupanje in težnjo po uveljavljanju z delom. Z znanjem, razvojem lastnih sposobnosti kot tudi z lastnim izdelkom, otrok krepi pozitivne medsebojne odnose (Lipar Kadunc,1995).
V vsakdanjem življenju se vedno več srečuje s tehniko, tehničnimi predmeti, tehničnimi sredstvi. Skozi igro si otrok predstavlja, zamišlja, konstruira, prireja in razčlenjuje ter uporablja svoje lastne izkušnje. Preko lastne aktivnosti prihaja do spoznanj o sebi, drugih ljudeh, predmetih, ki jih potrebuje za igro in o delu z njimi. Načrtovana dejavnost v vrtcu mora otroku omogočati, da samostojno ugotavlja, preizkuša, izdeluje, razstavlja, sestavlja, gradi, primerja, načrtuje in vrednoti. Poudarek je na prepoznavanju in seznanjanju z materiali, obdelovalnih tehnikah, orodju in napravah ter na konstrukterstvu.
Predstavila bom štiri izdelke, ki so jih izdelali otroci predšolske skupine Kapljice v vrtcu Vrtiljak, Miklavž na Dravskem polju. Tehniške dejavnosti smo izbrali skupaj z otroki v oddelku tako, da smo jim vedno postavili neko problemsko situacijo. Le tako lahko otroka dobro motiviramo, da uvidi rešitev in nek cilj lastnega dela. Strmeli smo k temu, da lahko otroci ugotovijo kako lahko sami ugodno vplivajo na lastno okolje, tako da stare predmete preoblikujejo v nove in uporabne. Za vsak izdelek smo uporabili nova tehnična orodja, kot tudi nove materiale, katerih lastnosti smo šele odkrivali. To so bili: karton, plastika, kovina in blago.
Skozi praktične dejavnosti so se otroci naučili, da ob izvajanju tehnološke dejavnosti potrebujejo orodje, material, gibanje, varnost in načrtovanje. Le skozi lastno aktivnost so prišli do spoznanja, da se veliko od teh področij nanaša na posameznikovo vsakdanje življenje.
Vzgojitelji pa tudi starši moramo otroku omogočiti le, da spozna čim več tehnoloških področij. O teh pa se jeotreba z njim veliko pogovarjati in razpravljati.
