Nagrade za znanstvene dosežke v Sloveniji – (spet) domena moških?
27.11.2017, avtor: (soj mizš) / rubrika: aktualno
Nagrade za znanstvene dosežke v Sloveniji – (spet) domena moških?
Ob nedavni podelitvi letošnjih Zoisovih nagrad, Zoisovih priznanj in Puhovega priznanja smo v Komisiji za ženske v znanosti pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport upravičeno zaskrbljeni, saj sta med 29 nagrajenci letos samo dve ženski.
Po besedah predsednice Odbora RS za Zoisovo nagrado, Zoisovo priznanje, priznanje ambasador znanosti in Puhovo priznanje, prof. dr. Tamare Lah Turnšek, temu očitno botruje nizko število ženskih kandidatk (14 odstotkov) med nizkim številom prijav (kar 20 odstotkov nižje kot prejšnje leto). Tako je med nagrajenimi samo še 7 odstotkov žensk.
Komisija za ženske v znanosti pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport se je tudi v zadnjem mandatnem obdobju zavzemala za pravičnejšo razdelitev nagrad, tako da je iskala kandidatke in jih tudi predlagala. Letos tega prvič ni storila in če je razdelitev letošnjih nagrad posledica tega, so razmere v znanosti v Sloveniji toliko bolj zaskrbljujoče. Kažejo, da znanstvene sredine ne prepoznavajo in ne priznavajo dosežkov ženskih kolegic, temveč za nagrade predlagajo (izključno?) moške. Ob tem se poraja tudi vprašanje, koliko ženskih vlog so spodbudili članice in člani Zoisovega odbora in koliko prejemnice oziroma prejemniki nagrad in priznanj iz prejšnjih let.
Prof. dr. Aleksandra Kornhauser se je v nedavnem intervjuju, objavljenem v časopisu Delo, med drugim zavzela, da bi se Sklad Pro Natura, namenjen za nagrade mladim v znanosti, prenesel v Slovenijo. Po njenih besedah je bilo doslej skupaj deležnih podpore 36 mladih, od tega žensk celo malo več kot polovica. »Še en dokaz več, da ženske ne potrebujemo olajšav, le pošteno je treba uveljaviti merila,« dodaja prof. dr. Aleksandra Kornhauser. Se bo taka praksa lahko nadaljevala tudi v Sloveniji?
V Komisiji za ženske v znanosti se strinjamo s prof. dr. Aleksandro Kornhauser, da ženske ne potrebujemo olajšav, a očitno ne dosegamo »meril znanstvene odličnosti«, ki jih postavljajo naši kolegi. Zato, kot že večkrat doslej, zahtevamo enake možnosti in odpravo vseh ovir, ki spotikajo ženske že na začetku znanstvene kariere pa vse do upokojitve. Analize kažejo, da do konlanega doktorata praktično ni zaznati diskriminacije po spolu, pač pa so določene ovire vgrajene v sistem pozneje. Med mladimi mentorji in mentoricami v starosti med 30 in 40 let so naši stanovski kolegi, vodje programskih skupin, letos kar 91 odstotkov vseh mest zaupali moškim. Opravičilo za tako majhen delež žensk v »demografskih gibanjih« in v času za materinstvo je metanje peska v oči. Na evropskih razpisih Marie Sklodowska Curie za individualne štipendije, ki zahtevajo dve- ali več letno delo v tujini v enakem starostnem obdobju, je delež slovenskih raziskovalk med 30 in 40 odstotki (2014–2016).
Torej v tujini imamo manj težav, pomenimo znatno več, kot (ženska) silhueta na presojnici predavanja, čemur smo bili lahko pred kratkim priča na nedavnem slovenskem znanstvenem srečanju.
Mandat komisije v sedanji sestavi se izteka in ugotovimo lahko, da so se razmere za delo v znanosti v teh letih drastično zaostrile, kar še posebej občutimo ženske. Očitno tudi nagrade za dosežke v znanosti spet postajajo (izključno) domena moških. Tudi odločevalski in nadzorni organi v znanosti žal kažejo takšno prakso, kar se je letos izrazito pokazalo denimo pri sestavi Upravnega odbora Univerze v Ljubljani.
Komisija za ženske v znanosti pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport
