Raziskovali smo Ježarjevo štirno
20.10.2017, avtor: Urška Mihevc / rubrika: utrip
Od 25. septembra do 17. oktobra letos je na Osnovni šoli Šmartno pod Šmarno goro potekal projekt, ki smo ga poimenovali VODA NAS POVEZUJE. Pripravili smo ga pod okriljem Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije v sklopu evropskih dni kulturne dediščine z naslovom Voda – od mita do arhitekture.
V sklopu projekta so na šoli potekale različne dejavnosti. Pozornost je bila usmerjena na teme o vodnjakih, štirnah, mostovih, spomnili pa smo se tudi nekdanjih mlinov na Savi in Gameljščici. S svojimi učenci sem raziskovala Ježarjevo štirno, ob tem pa smo imeli tudi druge dejavnosti:
- pogovor o kulturni dediščini, o štirnah, o vodnjakih, o mostovih;
- ogled Ježarjeve štirne;
- risanje Ježarjeve štirne z ogljem;
- druženje s trenutnim stanovalcem v Ježarjevi domačiji;
- Brin nam je predstavil model štirne, ki ga je izdelal;
- ogled še delujoče štirne v Šmartnem pod Šmarno goro;
- priprava razstavnega panoja in udeležba na šolski razstavi;
- sodelovanje na okrogli mizi.
Ježarjeva štirna se nahaja v neposrednji bližini naše šole, v Šmartnem pod Šmarno goro. Štirna je bila v lasti Ježarjeve domačije, ki je verjetno ime dobila po stari savski ježi, kjer se tudi nahaja. Ježarjeva domačija je v arhivskih virih omenjena že leta 1746. Nekoč je bila to velika domačija z več poslopji, danes pa je ohranjena le še stanovanjska kmečka hiša z veliko obokanimi prostori, zanimivimi likovnimi detajli in kosi starega pohištva. Danes hiša velja za pomemben kulturni spomenik.
Na začetku naše raziskovalne poti si nismo predstavljali, da je predmet našega raziskovanja tako zanimiv in da je bil nekoč v teh krajih tako pomemben za domačine. Čisto na začetku sem učencem razložila, kaj je to štirna in za kaj se jo uporablja. Nato smo se odpravili do Ježarjeve štirne. Podrobno smo si jo ogledali in jo narisali z ogljem. Opazili smo, da nekaj sestavnih delov štirne manjka. Vzrok smo pripisovali starosti in zapuščenosti le te. Med našim ustvarjanjem nas je prijetno presenetil mimoidoči gospod in nam iz rokava natresel nekaj zanimivih zgodb. Raziskovanje je postajalo vedno bolj zanimivo in med učenci se je rojevalo vedno več vprašanj. Informacije smo iskali pri starejših domačinih, dedkih in babicah, tudi pri trenutnemu stanovalcu, lastniku hiše. Naš trud je bil poplačan. Vsak dan smo dobili kakšen nov podatek, novo zgodbo, nove odgovore na številna vprašanja.
Vedno bolj je postajalo jasno, da je bila štirna v času, ko v Šmartnem še ni bilo vodovoda, zelo pomembna med domačini. Ni bilo veliko hiš v okolici, ki bi imele svojo vodo, zato so domačini pogosto prihajali prav k Ježarjevi štirni. Pred 2. svetovno vojno je v hiši delovala tudi gostilna, furmanska postojanka in mlin. Izvedeli smo, da je vodnjak globok 13 metorv. Vanj je nekoč segala cev, ki je bila obdana s kamnom. Pokrov je bil prvotno najverjetneje iz lesa, pozneje so naredili betonskega. Na podstavku je bil pritrjen kovinski ročaj z zanimivimi detajli. Mehanizem oz. črpalko je poganjala elektrika, ki je bila pri hiši nekje od leta 1929. Preko gredi, ki se je vrtela, je črpalka dvigovala vzvod in črpala vodo na 3 strani. V hlev, v hišo in v klet, kjer je bil poseben rezervoar. Zaradi kovinskega mehanizma, je bilo ročno črpati zelo težko. Učencem se je zdel zanimiv podatek, da so v času, ko v šoli še ni bilo vodovoda, dežurni učenci z vedrom hodili k štirni po vodo, kar je bilo posebej neprijetno pozimi. Pomemben je tudi podatek, da je bila voda pitna.
Naše raziskovanje smo povzeli in izdelali dva razstavna panoja. Eden od učencev je izdelal tudi model štirne, ki ga je predstavil na zaključni prireditvi – okrogli mizi, s katero se je projekt zaključil. Še vedno pa imamo veliko vprašanj, na katera iščemo odgovore.
Menim, da so tovrstni projekti dobrodošli. S projektnim učnim delom učenci razvijajo kompetence na različnih področjih. Težavo vidim le v tem, da ob prenatrpanih učnih načrtih učitelji težko najdemo čas za dodatne dejavnosti. Z dobrim načrtovanjem dela in korelacijo med učnimi predmeti ter vedoželjnimi učenci je tudi to mogoče. Lahko rečem, da smo ob koncu projekta vsi sodelujoči bogatejši za novo izkušnjo.
