Iveri o slovesnosti
21.9.2017, avtor: Stanislav Jesenovec / rubrika: aktualno
Vznožje starega stopnišča Gimnazije Kranj na Koroški cesti 13 v Kranju. Isti datum, 18. september, leta 1897 in letos, torej leta 2017. Na prvi dan je celotni Kranj s številnimi izjemnimi gosti prišel odpret novo, veličastno gimnazijsko poslopje v Kokriškem predmestju na nekdanji župnijski in Križnarjevi pristavi. Kako vzhičeno so tedanji Kranjčani slavili to izjemno pridobitev, odlično prikazuje fotografija z Glavnega trga, kjer so bile množično obešene dolge slovenske tribarvnice in le nekaj črno-rumenih zastav. Po informaciji poučne priložnostne knjižice 120 let gimnazijske ştavbe v Kranju je po njem potekala procesija z županom Karlom Šavnikom in deželnimi veljaki. Motiv, kakršnega v samostojni Sloveniji za tak namen ni več mogoče videti. Za nekaj podobnega sem po vzoru tega posnetka spodbudil organizatorje pri odpiranju nove Mestne knjižnice na Gregorčičevi ulici 1.
Stodvajset let pozneje je točno eno šolsko uro potekalo odprtje razstave v stari avli Gimnazije Kranj o že navedeni obletnici ter ob naključni najdbi časovne kapsule 28. februarja letos.
Sprevod 22 dijakinj in dijakov je v oblačilih iz tedanjih dni z zastavama Slovenije in gimnazije, ki sta ju nosila Sven Jensterle Prešern in Aleš Globočnik vstopil v avlo gimnazije. S skladbo na klarinetu ga je pozdravil dijak 4. č razreda Domen Kos. Dijak 3. h razreda mednarodne mature Dan Dubokovič pa je obiskovalce pozdravil med drugim z besedami: »Devetdeset let smo čakali na novo stavbo gimnazije in danes, 18. septembra 1897, končno stojimo v njej. 23 dijakov nas že nestrpno pričakuje začetek šolskega leta v novih klopeh. 23 nas bo čez štiri leta, leta 1901, prvič v zgodovini Kranja položilo maturo.«
Voditelja Ana Humerca Šolar in David Golob sta nato spomnila na prvo dijakinjo Justino Štirn 1916. leta, na prvo profesorico za ročna dela Stanislavo Jezeršek 1926. leta ter Divo Kuljiš, ki je začela 1930. leta poučevati francoščino in srbohrvaščino. Prva ravnateljica je bila Smilja Gostiča 1964. leta. Zdaj prevladujejo dijakinje in profesorice.
Sedanji prvi mož gimnazije mag. Franc Rozman je nato najprej opisal svoja občutenja, ko je 1997. leta, po enem letu ravnateljevanja, opazoval to kranjsko lepotico. Potem pa se je spomnil obletnic do današnjih dni in med drugim priznal, da jih je pri nadaljnjem načrtovanju le teh presenetila letošnja najdba časovne kapsule 28. februarja v pritličnih prostorih osrednje gimnazijske stavbe. »Zdelo se nam je potrebno, da tudi to obeležimo in vsaj delno pokažemo tisti čas, vsaj delno posnamemo tisto obdobje, upam, da tudi tisto vzdušje, ko so Kranjčani morali vložiti ogromno truda, denarja in poguma, da so zgradili to veličastno stavbo,« je povabil k razlagi o zgradbi in o pomenu kapsule konservatorsko svetnico Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Kranj dr. Niko Leben in vodjo Centra za restavriranje in konserviranje Arhiva Republike Slovenije prof. dr. Jedert Vodopivec Tomažič. Prva je podrobno opisala nastajanje zgradbe in zaslužne može za to, druga pa je skrbno opredelila vse predmete in njihovo ohranjenost v bakreni kapsuli. To je zanimivo opisano in ilustrirano tudi na razstavnih panojih, še posebej v knjižici, ki jo je uredila Anita Omejec, univ. dipl. prof. nemščine in um. zgod. z Gimnazije Kranj, in je izšla v 400 izvodih. Razstava in knjižica odkrivata, da so pri kranjski gimnazijski zgradbi in še številnih drugih po Kranju in v Ljubljani, posebej po potresu 1895. leta, odigrali izjemno vlogo stavbeniki iz vasi Možaca v Furlaniji. Pri kranjski gimnazijski zgradbi se je odlikoval Viljem Treo. Kot utrinek pa le to, da bi stavba imela tudi kipa Karniole in Avstrije Ivana Zajca na pročelju, če se ne bi zdela kranjskim odločilnim možem predraga. V nišah, kjer naj bi stala kipa, sta sedaj vazi. Nekdanji dijak in študent zgodovine Ivan Smiljanić je do obisti raziskal zgodovino Gimnazije Kranj, a v prijetnem nastopu priznal, da je svoje delo končal pol leta prezgodaj. V diplomi je omenil bakreno kapsulo, a ni vedel, kje se nahaja v zgradbi in kaj je v njej in predvsem, v kakšnem stanju je. Po temeljiti preučitvi pa so odločili, da je ne bodo vrnili v zid istega dne kot pred 120 leti, temveč verjetno šele decembra. Zakaj? Ker je takrat ozračje manj vlažno in se predmeti in različni papirji ne morejo navzeti zračne vlage, ki potem vpliva na njihov obstoj.
Letos mineva tudi 115 let, ko je Josef Fusa zaradi pomanjkanja prostorov po izjemnih prizadevanjih ravnatelja Hubada izdelal projekt za prvo povečavo gimnazije s prizidkom k desnemu kraku gimnazijske stavbe.
To pa ni vse. Znaten del notranjosti zgradbe Gimnazije Kranj so letos temeljito obnovili, pridobili so tudi garderobo pod vhodnim stopniščem, ponekod tudi okna po prvotni podobi in členitvi, kar jim bo omogočilo izvirno leseno okno, ki se je k sreči ohranilo pri Plutovih na Rupi pri Kranju.
Besedila pod slikami
Zgoraj: Dijak Tadej Rajgelj je kot ravnatelj Josip Hubad 18. 9. 1897. leta, pa tudi ob koncu te slovesnosti, med drugim dejal: »Na trdnih, skalnatih tleh stoji naša stavba, narejena iz kamna, prsti in železa, dovršili smo jo, ne da bi se nam bila pripetila kaka nesreča; Naj jo čuva Bog tudi za naprej in naj odvrne od nje vsako nezgodo, da bo vselej lepa služila svojemu vzvišenemu namenu!«
Spodaj levo: Ravnatelj mag. Franc Rozman
Spodaj desno: Kapsula z gradivom, ki jo je predstavila prof. dr. Jedert Vodopivec Tomažič
