Vseživljenjskost učenja in izobraževanje odraslih
20.1.2017, avtor: Petra Javrh / rubrika: aktualno
Ustrezno poznavanje vseživljenjskosti učenja je zelo pomembno za življenje v sodobnem svetu, enako tudi ustrezno poznavanje izobraževanja odraslih, kot pomembnega področja za njegovo udejanjanje. Marsikdo zmotno enači oba pojma in pojmuje vseživljenjskost učenja kot področje in stvar, aktualno le za izobraževalce odraslih; v resnici zelo zadeva tudi izobraževanje otrok in mladine, saj obsega vse izobraževanje; s prispodobo povedano – od zibelke do groba. Kot tako je zelo aktualno za vsakega učitelja in pedagoškega delavca. In zato objavljamo naslednje vrstice izpod peresa dr. Petre Javrh.
'Ni verjetno, da bi bilo znanje jutri manj pomembno, kot je danes.' To je avtorjev poudarek, znova in znova izpostavljen skozi obsežno gradivo Vseživljenjskost učenja in izobraževanje odraslih, ki ga je podpisal dr. Zoran Jelenc. Pred nami je delo, ki predstavlja sintezo najrazličnejših podatkov, teorij, paradigem in predvsem uvidov v preplet področja izobraževanja odraslih s političnimi interesi in v končni fazi udejanjanjem tega prepleta v konkretni družbeni stvarnosti.
Po domače rečeno: avtor nenehno brezkompromisno odstira skrbno zastrto področje dejanske izvedbe deklarativno neoporečnih in abstraktno zapisanih strategij, agend in drugih dokumentov. In podoba, ki se počasi razkriva, ni lepa. Zaskrbljujoča je. Nenazadnje rezultira v avtorjevem zaključku oziroma avtoironiji, da je neke vrste 'Don Kihot svojega časa in kraja, ko opozarja na odločilna vprašanja izobraževanja'.
Kot prikaže skozi opis svojega delovanja v izobraževanju odraslih, kjer je Zoran Jelenc predano in vsestransko deloval, je trenuten položaj slovenskega izobraževanja v tem času kritičen. Jasno se namreč skozi njegovo razmišljanje kažejo točke, kjer kljub določenemu napredku na posameznih področjih v izobraževanju odraslih kot tudi izobraževanju na sploh vendarle opozarjajo in kažejo zaskrbljujočo sliko. Avtor namreč skuša razumeti področje globlje in videti mnogo dlje od trenutnih potreb razočarane stroke, ki želi dati odgovore predvsem načrtovalcem politik.
Ni dovolj močne kohezivne intelektualne sile
Primerjave z razvitimi državami Evrope kažejo zaostajanje Slovenije za razvojem ostalih na področju izobraževanja odraslih. Eden od pomembnih vzrokov za tako stanje je po avtorjevem prepričanju nerazumevanje mesta in pomena izobraževanja odraslih v celotnem sistemu izobraževanja. Skozi prebiranje kompleksno sestavljene in ponekod tudi manj osredotočene vsebine se bralec ne more izogniti zaključku, da v Sloveniji ni dovolj močne kohezivne intelektualne sile, ki bi obe področji (formalno izobraževanje otrok in mladine, kot to področje imenuje Zoran Jelenc, in področje vseživljenjskega učenja) teoretsko povezala in imela dovolj poguma, da bi oblikovala celovito vizijo sistema. Vizij sicer nastaja veliko, morda v tem trenutku tudi kakšna prav s tega področja, a slovenski problem se zdi, da je prav naslednji logični korak – povezovanje v praksi in udejanjanje celovite vizije. Prav iz dela, ki smo mu priča, nesporno sledi, da je koncept vseživljenjskosti učenja natančno to: udejanjanje celovitega koncepta in vizija pravične družbe. Kako daleč smo od tega, da bi mogli udejanjati filozofijo vseživljenjskosti učenja, si na tem mestu ne upam zapisati.
Mladi andragogi, ki jim je to delo prvenstveno namenjeno, bodo izjemno hvaležni zbirki ključnih izrazov, ki jih avtor zbere, opiše in poskuša utemeljiti. Ta nabor je dobra osnova za resen terminološki razmislek in diskusijo, ki pa sta širše potrebna, če želimo področje razvijati.
To delo je v resnici hkrati tudi precizna kritika družbe in političnih odločitev, ki na dolgi rok usmerjajo razvoj naroda. Oblikovanje in vodenje izobraževalnega sistema je eno od tistih področij, kjer se konsistentne odločitve zlahka izgubijo ali pozabijo zaradi perečih, pogosto predvsem finančnih problemov. Zoran Jelenc brez zadržkov pokaže, kako slovenski voz izobraževanja teče po klancu in se izogiba zdaj eni, zdaj drugi oviri, a zdi se, da brez uvida, da nevarnost ne preži samo vsak trenutek ampak tudi pozneje, saj ni jasno, kje in kako se ta klanec v resnici konča. In zdi se, da večina vključenih tudi ne ve, kam pelje.
Delo prinaša pregled pomembnih avtorjev na področju teorije izobraževanja odraslih, ki so v zadnjih desetletjih razmišljali o prelomnih terminoloških in konceptualnih problemih. V delu Zoran Jelenc omenja 'paradigmatičen premik od izobraževanja k učenju'. To je drugi od osrednjih avtorjevih poudarkov in hkrati pravo nasprotje ideje, da naj vzgoja in izobraževanje postajata »industrija za pospeševanje osebne rasti«. Industrija mora namreč vedno stremeti k profitu, pri svobodnem učenju pa je ta vprašljiv, saj ni nujno, da bo profit posameznika lahko tudi profit družbe.
Kot edino resnejšo pomanjkljivost tega dela lahko omenimo umanjkanje tiste teoretizacije, ki bi presegla trenutno razumevanje v trenutni stroki. Gre za vizijo onkraj slovenske stvarnosti, ki bi predvsem mlajšim kolegom pomagala iskati rešitve v novih smereh in ki bi opredmetila resnična vprašanja, s katerimi se bomo morali soočiti, če želimo razumeti in udejanjati vseživljenjsko učenje v danem trenutku.
Za mlade andragoge pa bo brez dvoma zelo dragoceno poglavje o razvoju ideje vseživljenjskosti učenja skozi čas. Na enem mestu bodo našli dokaj natančen pregled razvoja in iskanj na tem področju, kjer so viri zelo razpršeni in terminologija problematična.
Zoran Jelenc ob zaključku obsežnega gradiva kljub ostri kritiki vendar le pritrdi optimističnim napovedim za prihodnost. Navede nekaj pomembnih opornih točk, ki so lahko izhodišča mlajšim generacijam, da bodo iskale nove rešitve. Naj pričujoče delo najde pomembno mesto v knjižnici vsakega slovenskega izobraževalca.
