Naša hišica za igrače
22.11.2016, avtor: Barbara Zupančič / rubrika: utrip
Igra je temeljna otroška dejavnost, ki je v nobenem otroštvu ne sme primanjkovati. Ob igri se otroci sprostijo, nevede tudi učijo. Načrtovanje, socialne interakcije, gibanje, upoštevanje pravil, so le nekatere prvine igre, ki pozitivno vplivajo na otrokov razvoj. Ker učenci veliko svojega časa preživijo v šoli, tudi tam ne sme manjkati priložnosti za igro. Med poukom učiteljice uporabljamo didaktične igre, vendar je tudi neusmerjen prosti čas del šolskega vsakdana, bodisi med odmorom bodisi v oddelku podaljšanega bivanja.
Učiteljice v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju večkrat ugotavljamo, da se učenci ne znajo več igrati. Na voljo imajo mnogo igrač različnih izdelovalcev, ki so zanimive le kratek čas. Kaj hitro postane prosta igra divja, glasna in nenadzorovana. Učenci ne pokažejo skrbi za šolske igrače, puščajo jih razmetane, kaj kmalu se polomijo in izgubijo, če učenci niso strogo spremljani. Razmišljala sem o tem in iskala rešitev, izpeljave pa smo se lotili v 2. razredu, in sicer v obliki tehniškega dne.
Učencem sem naročila, naj od doma prinesejo različne vrste odpadnega materiala. Zbirali smo škatle in škatlice, plastenke, ostanke blaga, gumbe in pokrovčke. Nato smo izpeljali dan dejavnosti, v katerem smo povezali skrb za okolje in recikliranje z izdelavo igrač. Pogovarjali smo se o odpadkih in njihovi predelavi ter razmišljali o tem, kako jih lahko otroci pretvorijo v nekaj novega, uporabnega. Učenci so se spomnili na novoletne okraske, vaze in svečnike, ki jih lahko izdelamo iz odpadkov, ugotovili so tudi, da se lahko s pokrovčki igrajo skrivalnice, da lahko s starimi gumbi balinčkajo, jogurtove lončke pa spremenijo v ropotuljice. Te njihove ideje smo v naslednjih odmorih in med urami likovne umetnosti tudi preizkusili. Na tehniškem dnevu smo razmišljali o večji igrači in se odločili, da izdelamo hišico za igrače.
Učenci so bili navdušeni nad idejo. Razdelili so se v skupine in začeli pregledovati material. Medsebojno so zavzeto sodelovali in narisali načrt za svojo hišico ter se lotili izdelave. Z veseljem sem opazovala njihovo konstruktivno timsko delo. Vsak je nekaj lepil, rezal, brusil, dodajal … in počasi so nastajale zanimive hišice. Sama sem bila zgolj opazovalka in usmerjevalka, pomagala sem pri lepljenju z vročim lepilom, učenci pa so aktivno razmišljali in izdelovali. Po tekmovalnosti, ki je sicer lahko prisotna v skupinskem delu, ni bilo potrebe, saj je bil cilj skupen. Naloga je bila začrtana tako, da so učenci krepili medsebojne odnose in se učili socialnih veščin.
Ko so z delom končali, so žareli od ponosa. Pogovarjali smo se o vrednosti doma izdelanih igrač. Delili so lastne izkušnje in priznali, da jih za kupljene igrače ne skrbi dovolj, saj jih vedno lahko nadomestijo z novimi, popolnoma enakimi. Njihova hišica pa je bila plod truda, skrbnega načrtovanja in dela, zato je bila deležna tudi posebne skrbi. Po vrednotenju izdelkov smo si vzeli čas za igro z njimi. Ne samo tisto uro, še več mesecev so bile hišice najimenitnejša igrača, igra ob njih pa umirjena, prijazna; predvsem pa so bili zadovoljni učenci. Seveda je navdušenje po nekaj mesecih začelo plahneti, igro s hišicami je nadomestila še druga igra, ideja pa je ostala. Z učenci smo se še večkrat lotili izdelave kakšne igrače, hišice pa so še vedno na šoli, še vedno aktualne, z njimi pa se igrajo tudi učenci ostalih razredov.
Zapisala Barbara Zupančič, učiteljica razrednega pouka
