Jezikovno vključevanje priseljencev v vrtce in šole – izziv
26.9.2016, avtor: Manja Žugman / rubrika: aktualno
Jezikovno vključevanje priseljencev v vrtce in šole – izziv
Na minulem posvetu o jezikovnem vključevanju priseljencev v vrtce in šole, ki ga je 23. septembra letos pripravilo ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport v sodelovanju z Zavodom RS za šolstvo ter predstavništvom Evropske komisije v Sloveniji, so bili izpostavljeni jezikovni vidiki (tj. izmenjava izkušenj pri poučevanju maternih jezikov ter spodbujanje učenja slovenščine). Več o posvetu v ŠR št. 15 (30. 9. 2016), tukaj pa objavljamo le nekaj predstavljenih izkušenj iz prakse.
Na posvetu so bili obiskovalcem predstavljeni številni primeri dobrih praks in izzivov, med katerimi velja omeniti tiste z okrogle mize Medkulturni pristop k poučevanju otrok priseljencev. Na to tematiko so spregovorili Dijana Harčević Ćatić, učiteljica bosanskega jezika in kulture, Štefan Muraus, ravnatelj OŠ Bojana Ilicha Maribor, Ksenija Žižek, učiteljica na OŠ Livada, Nataša Hanuna iz Družinskega in mladinskega centra Cerklje na Gorenjskem.
Učenje jezika – proces, ki traja
Na OŠ Livada imajo že več let oddelek t. i. Pripravljalnica. Ksenija Žižek je povedala, da v okviru tega otroke priseljence pripravijo na šolsko delo ter jih spoznajo s slovenščino. Pripravljalnica poteka vsak dan od 7.30 do 8.15. Trenutno jo obiskuje 28 otrok od prvega do devetega razreda. Učiteljica je med gradivi pohvalila Dober dan, slovenščina, s katerim si pri poučevanju slovenskega jezika zelo pomaga, prav tako ji pride prav tudi Slika jezika. Učenci spoznavajo osnovno besedišče s področja hrane, pijače, družine, obleke, barv … Poudarja, da se otroci želijo sporazumevati in da si sama pri poučevanju ne pomaga z angleščino, ampak uporablja samo slovenščino. Dodaja, da je učenje slovenščine proces, ki traja. Več ur dela daje seveda boljše rezultate, vsekakor pa se je treba zavedati, da traja tudi to, da sami postanemo dobri učitelji.
Znati jezik, biti suveren
Dijana Harčević Ćatić je predstavila svojo osebno izkušnjo, ki jo ima kot priseljenka. Kot prišlek v tuji državi se nikakor ni počutila suvereno in ni nikogar poznala, zato pa je začela obiskovati tečaj slovenščine, na podlagi katerega se je začela učiti jezika, se spoznavati z ljudmi, se sporazumevati in si širiti krog znancev. Na OŠ Livada je nekaj časa poučevala bosanski jezik in kulturo. Šolo je pohvalila, saj je imela tam občutek, da je človek res toplo sprejet. Izpostavlja pa težavo. Na šole, kjer imajo otroke Bosance, namreč pošljejo dopis, v katerem ponudijo poučevanje bosanščine, a jih bodisi zavrnejo bodisi ne dajo odgovora. Če že odgovorijo, pa povedo, da ne želijo pomoči oziroma so po svoje organizirani.
Skok v kopalke – sreča v očeh
Štefan Muraus je podal zgodovino priseljevanja tujcev na OŠ Bojana Ilicha, izpostavil pa izkušnjo z Afganistanci, begunci in otroci brez staršev. To so bili fantje, stari 13 in 14 let, ki so znali le zelo malo angleško. Vsi so bili različno opismenjeni, eden celo nepismen. Ravnatelj se je potrudil, da jim je Občina Maribor dodelila preko javnih del učiteljico angleščine, ki je fantom pomagala pri učenju slovenščine. Sam je prosil eno izmed učiteljic na šoli, da je za kolektiv pripravila predstavitev Afganistana, učitelji pa so potem prav to nadalje posredovali tudi svojim učencem na razrednih urah. Učenci so bili nad tem, da dobijo nove sošolce tako navdušeni, da so ravnatelja neučakano spraševali, kdaj se jim bodo pridružili. Na šoli so zanje potem tedensko pripravljali program vključevanja; od kuhanja afganistanske hrane do športnih dejavnosti. Nadalje je ravnatelj s svojim kolektivom poskrbel, da so bili fantje vključeni v Društvo prijateljev mladine in Društvo Odnos. V Mariboru so našli tudi posameznika, ki je veliko potoval in je govoril farsi. Fantje so se naučili tudi plavat. Prvič so imeli na sebi kopalke. Zanje so organizirali enodnevno kopanje v Piranu, nad čemer so bili zelo navdušeni. Šola se je povezala tudi z Rdečim križem, ki je fantom omogočil letovanje na Debelem rtiču, v okviru šole pa so bili tudi na desetdnevnem taboru na Pohorju. Zanje so postorili veliko, bilo je vloženega veliko truda in dobre volje, ki pa se je obrestovala, saj so na otroških obrazih risali nasmeh. Afganistanci so bili veseli in so želeli ostali v Mariboru, a jim je bila s strani ministrstva ta možnost odvzeta, saj je bila podana direktiva, da jih bodo premestili v Postojno, kar pa je bilo zanje veliko razočaranje.
Poudarjajo osebnostno rast
Nataša Hanuna je predstavila delovanje družinskega in mladinskega centra, kjer slehernega prišleka sprejmejo. V zadnjem času zaradi potreb razvijajo programe, ki so odprti za vse; za otroke in odrasle. Pri programih ne ločujejo, saj jim je pomembna integracija (zato npr. nimajo posebnega programa za priseljence). Dajejo pa močan poudarek na osebnostni rasti, kar razvijajo in krepijo v obliki ustvarjalnih delavnic. Otroke vključujejo v športna, gasilska društva, v igro, z namenom, da se hitreje in lažje naučijo jezika. Dodaja pa tudi, da se morajo starši obvezno udeleževati govorilnih ur, da sprotno spremljajo napredek svojega otroka.
Govorci soglašajo z dejstvom, da si na eni strani na področju jezikovnega vključevanja priseljencev želijo sistemske rešitve, na drugi pa je tako, da jih sami iščejo, se angažirajo, povezujejo, se obračajo na različna društva in so tako rekoč resda aktivni državljani Evrope. Okrogla miza je bila zaključena s podatkom, da je samo v lanskem letu iz države odšlo okrog 15.000 ljudi, približno toliko pa jih je v Slovenijo tudi prišlo, zato še sreča, da imamo tudi mi možnost koga učiti.
