Končuje se še eno turbulentno šolsko leto
31.5.2016, avtor: Bojan Macuh / rubrika: aktualno
Integracija migrantskih otrok v slovensko družbo
Skozi Slovenijo je v zadnjih mesecih potovalo veliko beguncev. Mnogo Slovencev se je na prihod beguncev odzvalo z veliko solidarnosti in so bili pripravljeni pomagati. V naši družbi pa je bilo (je) opaziti tudi porast nestrpnosti, predvsem sovražnega govora. Razlog se skriva v pomanjkanju objektivnih informacij in predvsem bojazni (strahu), ki so ga s šokantnimi novicami pogosto širili nekateri mediji in posamezniki na različnih spletnih portalih in forumih. Najbolj smiseln odgovor na tovrstno dogajanje, intenzivno ozaveščanje in informiranje javnosti je širjenje objektivnih informacij in pozitivnih zgodb, povečana preobčutljivost ljudi o potrebah migrantov ter prepoznavanje njihovih potencialov in talentov, predvsem pa skrb za njihovo integracijo v naše okolje, o čemer smo lahko v teh mesecih veliko prebirali.
Gotovo bi k temu lahko še dodali, da smo se iz pretekle (izseljevanje Slovencev med 2. svetovno vojno) in polpretekle zgodovine (sprejem beguncev iz Bosne in Hercegovine) zelo malo naučili. Ljudje smo, kadar so ogrožena naša življenja, primorani iskati pomoč drugih. Ne glede na raso, vero in spol, kot pravi Ustava Republike Slovenije, po čemer smo si vsi enaki. Pri tem moramo predvsem pomisliti na to, da »ne delamo drugim tega, kar sami ne bi želeli, da delajo nam«. Pozabljamo na to že precej oguljeno frazo, ki zelo drži. Najpomembnejše pa je, da gre za otroke. Vsi tisti, ki pa imajo tako pogosto polna usta, kako jim je mar za otroke, se ob teh, za otroke najbolj tragičnih trenutkih, ko so morali zaradi vojne v domovini zapustiti domove in se podati v neznano, brez upanja, brez možnosti, da bo nekje daleč v svetu zanje prostor in bodo svobodni, niso najbolje odzvali.
Velikokrat so bili ogorčeni. Hrbet so obrnile ne le lokalne skupnosti, temveč tudi politične opcije, predvsem pa, kar je najbolj žalostno, šole, pedagoški delavci, starši in posledično njihovi otroci. Na srečo smo nanje že pozabili in se ukvarjamo s tistimi okolji (beri šolami), ki so »odprla svoja vrata« in poskrbela, da integracija migrantskih otrok poteka nemoteno in brez težav. Otroci so tukaj, postajajo del nas, del našega šolskega sistema. Vse torej le ni tako slabo, kot se sliši in bere, čeprav se na šoli večkrat pojavijo težave, če ne drugje, pa pri preverjanju znanja.
NPZ in ostali preizkusi na preizkušnji
Preizkusi, ki jih vsako leto izvaja RIC, doslej še niso dobili pravega pomena in namena. Ne zanimajo učencev, staršev ne bremenijo, saj ne »vplivajo na nič«, mnogim učiteljem pa tudi pomenijo balast, saj se morajo veliko ukvarjati z njimi. NPZ so za marsikoga pravi nebodigatreba, čeprav ne bi smelo biti tako. Preverjanje je nujno, zato se je tudi trenutna struktura Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport odločila, da v prihodnje ne bo nič več, kot je bilo. NPZ bo dobilo svoje mesto v ocenjevanju in temu bo sledilo gotovo več resnosti, predvsem pa odgovornega dela pri vseh prej omenjenih akterjih.
NPZ-ji na osnovnih šolah še niso dosegli veljave mature srednjih šolah (sojenje zoper četverico profesorjev s kočevske gimnazije, ki so bili obtoženi goljufanja na maturi), a tako kot pri slednjih je mogoče zaslediti nepravilnosti tudi pri prvih. Tudi letošnji se niso mogli ogniti temu. Mediji so že poročali, sam le povzemam, da učitelji in ravnatelji (dodajam – tudi starši) opozarjajo na kar nekaj pomanjkljivosti, med drugim na slaba navodila za angleščino, odgovor, ocenjen kot napačen, v resnici pa je bil pravilen itd. Površnost komisij, ki skrbijo za nacionalno preverjanje znanja (NPZ) ali premalo nadzora od Republiškega izpitnega centra (RIC), to je zdaj vprašanje. Direktor RIC-a Darko Zupanc je v zagovor nepravilnosti navedel, da se napake pač dogajajo. Ob tem bode dejstvo, da za nacionalno preverjanje znanja država vsako leto porabi pol milijona evrov, 180.000 evrov za samo delo komisij, ki zajema honorarje, sejnine, dnevnice, potne stroške. Nihče torej ne dela nič zastonj (to so si v preteklih letih ocenjevalci zagotovili), te komisije pa naj bi sicer skrbele za zanesljivost, učinkovitost in preglednost sistema NPZ-ja. Zunanjim opazovalcem tukaj ni povsem jasno in razumljivo. Za plačilo je treba namreč delati dosledno, torej brez napak. No, slednje letos niso spregledali starši, čeprav bi jo morali zaznati učitelji. »Državni izpitni center je razveljavil del nacionalnega preverjanja znanja iz matematike za 6. razred (eno nalogo, ki je bila vredna 2 točki), ker ni bil v skladu z učnim načrtom.«
Vseeno pa je treba, ob vseh kritikah, ki so bile izrečene, poudariti tudi to, da je delo komisij na visokem nivoju, kar pa seveda ne opravičuje napak, do katerih prihaja in jih je potrebno v prihodnje odpraviti.
Nasilje na šolah
O vseh različnih pripetljajih se na šolah vseeno dela dobro, tega ne bomo mogli zanikati. Na to kažejo rezultati učencev na različnih tekmovanjih iz znanja v sklopu šole in zunaj nje, pri obšolskih dejavnostih. Dolgo je na lestvicah raziskav PISA kraljevala Finska, zdaj pa vedno bolj prihajajo v ospredje Tajska, Južna Koreja, Kitajska. Slovenski učenci tukaj niso ravno v ospredju, rezultati pa niso slabi, čeprav v zadnjih letih ne napredujejo pretirano.
Morda je razlog v tem, da se slovenska osnovna šola vse prepogosto ukvarja z drugimi težavami. Na prvem mestu je vsekakor nasilje. Veliko je vrstniškega, v zadnjem obdobju pa ne zaostaja niti nasilje učitelja nad učenci, predvsem pa obratno – otrok nad učiteljem. Šole največkrat skušajo nastale situacije reševati inkognito, brez obveščanja javnosti, vse pogosteje pa akterji – učitelji in otroci, predvsem pa njihovi starši ne molčijo več. Jasno in glasno povedo, ko pride do neljubih dogodkov. Marsikje nasilje prijavijo celo organom pregona, največkrat pa na Inšpektorat za šolstvo. Ta se ob neštetih primerih nepravilnosti na slovenskih šolah izgublja v birokratskem delu in nemalokrat pozablja, kaj je njihova vloga. V očeh vodstev šol je to obramba šolskega sistema, kar dokazujejo dolgotrajni postopki s pomanjkljivimi strokovnimi posegi v nepravilnosti. Kar se pa tiče staršev, ki se borijo proti nepravilnostim v učnem procesu, kakor tudi nasilju na šolah, pa ostajajo sami in prepuščeni lastnim odločitvam kazenskega pregona zoper vodstva šol in posameznih akterjev, ki so vključeni v žalostne dogodke. Pri tem ne gre pozabiti, da ni in ne bo nikoli kriva »samo šola«, temveč tudi okolje in družba kot celota, ki dovoljuje, da prihaja do to teh anomalij. Le redko se zgodi, da zaradi nepravilnosti in nestrokovnosti lokalna skupnost zahteva zamenjavo vodstva šole, saj bi take primere prešteli na prste ene roke (zamenjava ravnatelja zaradi odgovornosti pri izvajanju nasilja nad otrokom na šoli). Kaj torej storiti, da bo vse teh težav manj? Morda je potrebno graditi na dobrem, konstruktivnem in strokovnem sodelovanju šole (vodstva, učiteljev in strokovnih delavcev) z učenci in njihovimi starši. Menim, da je to predpogoj za kakovostno slovensko šolo.
Otrok: dom: šola
Običajno rad poudarim, kako je pomembno sodelovanje v trikotniku otrok – dom – šola, a se mi dozdeva, da je tega manj, kot bi ga lahko bilo, če pa je, je velikokrat tudi neuspešno. Krivcev ne gre iskati vedno pri starših, ki so čedalje bolj zahtevni v odnosu do šol, ne pa toliko pri svojih otrocih, kateri se vse pogosteje zavedajo zgolj pravic manj pa dolžnosti. Morda bo morala narediti korak bliže obojim prav šola, saj je kot institucija dolžna, da živi v koheziji z obojimi. V teh primerih ni sprejemljivo: ne moremo, ne zmoremo, preveč dela, preobremenjenost … Ne, šola, s tem mislim na vodstvo, pedagoške in druge strokovne delavce v pedagoškem procesu, si mora vzeti čas za otroke. Vedno in vselej, hkrati pa poskrbeti, da se bo otrok na šoli počutil prijetno, toplo, sprejeto, predvsem pa varno. Tudi slednje je velikokrat pod vprašajem, pa naj se šole še tako trudijo. Nenehno spremljanje otrok, njihovega udejstvovanja ter vključevanja v življenje in delo šole bo pripomoglo, da bo na šoli manj rivalstva, nagajanja in več sprejemanja. Vseh – najmlajših, otrok s posebnimi potrebami, otrok migrantov. Ja, tudi zaposlenih na šoli, ki morajo imeti prav tako izpolnjene vse pogoje za normalno delo.
Srečno
Začelo se je odštevanje dni do konca šolskega leta. Nestrpno je pričakovanje, da se za dobra dva meseca zaprejo šolska vrata. Naj bodo ob koncu zadovoljni vsi. Tisti manj uspešni in drugi, ki so za boljše rezultate vložili malo več truda. Napočil bo čas, da si oddahnejo prav vsi: otroci, šola in starši.
