Smo zgled
23.3.2016, avtor: Mag. Bojan Macuh / rubrika: aktualno
V polpretekli zgodovini sem se večkrat obregnil glede uporabe slovenskega jezika v javni rabi. Tako sem bil precej kritiziran, ko sem okrcal uslužbence nekdanje jugoslovanske in slovenske carine. Dolga leta so namreč živeli in delali pri nas v Sloveniji, a se jim (niti vodilni delavci) ni uspelo (niso želeli, hoteli) naučiti slovenščine in jo uporabljati. Danes se to (približno enako) dogaja tudi v kakšni slovenski osnovni šoli. 6. člen Zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 81/2006) pa pravi, da je učni jezik v osnovni šoli slovenski. Ne samo za učence in učitelje, tudi za vodstvene delavce.
Po Toporišiču ločimo zvrsti slovenskega jezika. Poznamo knjižni jezik in neknjižnega. V sklop knjižnega jezika sodita zborni in splošno pogovorni jezik, k neknjižnemu pa narečja, pokrajinski pogovorni jezik in interesne govorice. Teh delitev se bolj ali manj poslužujejo učiteljice in učitelji pri predmetu slovenščina. Vsaj moralo bi biti tako. Neposrednega nadzora nad tem področjem ni, saj se ne izvajajo inšpekcijski nadzori, svojo vlogo pa lahko odigra edino Zavod RS za šolstvo, ki strokovno pokriva predmetna področja. Institucija ima zelo veliko neposrednega dela na različnih področjih in enostavno verjame in zaupa v pedagoške delavce, da izvajajo učne procese v knjižnem zbornem oz. splošno pogovornem jeziku. Ali je res tako?
Ne kritiziranje, kritika
Na začetku moram vsekakor poudariti, da to nikakor ni kritika na vse slovenske šole in na vse pedagoške in strokovne delavce. Nekako me je spodbodlo k temu razmišljanju dogajanje ob morebitnih naselitvah otrok beguncev v nekaterih okoljih pri nas v Sloveniji. Pa nikakor ne mislim politično polemizirati, ker me to področje (v tem primeru) ne zanima. Bolj kot to me je šokiral obisk enega od ravnateljev slovenskih šol v oddaji na televiziji. Zopet ne morda toliko zaradi tega, kar je govoril in želel povedati, temveč zato, kako je to povedal.
Pravilno ste ugotovili, vsaj tisti, ki ste hote ali nehote morali poslušati izjavo pedagoškega vodje ene izmed šol. V tistih nekaj stavkih, kolikor mu jih je uspelo sestaviti, sem (kot profesor slovenščine) v sklopu kriterijev in standardov znanja (na hitro) lahko podal končno oceno. Ravnatelj (gotovo ne s posebnimi potrebami) je namreč imel zelo velike težave s pravilno govorico in rabo slovenščine (naglaševanje, tvorba stavkov …). Ne samo iz priimka (da ne bom dobil pridiha nacionalista ali ksenofoba), prej zaradi nepravilne uporabe slovenskega knjižnega jezika nekoga, ki bi moral dajati (biti) osebni zgled otrokom/učencem na šoli, seveda pa tudi vsem drugim zaposlenim, kakor tudi izpolnjevati zahtevo za zasedbo delovnega mesta – ravnatelj osnovne šole. Nepravilne rabe slovenščine, ne maternega jezika, da ne bo pomote. Akter razmišljanja si namreč ne more privoščiti maternega jezika (tujega) kot pedagoški vodja slovenske osnovne šole.
Kot dolgoletni učitelj in tudi z izkušnjami ravnateljevanja vem, da mora imeti materni jezik v šoli najpomembnejšo vlogo, pa če se tega zavedamo, želimo ali pač ne. Z znanjem materinščine potrjujemo svojo prvobitnost, hkrati pa umeščamo slovenski jezik v okvir svetovnih jezikov. Pomembne avtorje imamo, ki so nas tjakaj umestili. Ne pozabimo Prešerna in Cankarja iz časa romantike in moderne, še bolj nas k temu spodbujajo Jančar, Flisar, Lainšček in Partljič, da omenim zgolj nekatere – v upanju, da mi drugi, prav tako pomembni in znani, ne bodo zamerili, ker jih nisem naštel vseh, a bi jih moral. Vsi skrbijo, da smo ves čas v stiku s slovenščino, da ne pozabimo svojega izročila in s tem ostajamo konkurenčni tudi svetovnim velesilam na tem področju. In kje se mora vse skupaj začeti?
Družina, vrtec, šola …
Vse ima svoj začetek, tudi spoznavanje in učenje maternega jezika. Zagotovo je najpomembnejši dejavnik družina, v kateri se ob pravilni govorici in navajanju na govorjeno in pisano besedo ustvarjajo pogoji za nadaljnje spoznavanje in učenje slovenščine.
Nič manj pomembne vloge nima vrtec, kot prehodno obdobje med delom z otrokom doma in odhodom v šolo. Šola pa je zakon! Tako je velikokrat slišati iz otroških ust. Sam sem, seveda, imel v mislih odnos do otroka, usvajanje novega znanja, delo, učenje, učiteljev lastni zgled … Prav pri tem bi se želel ustaviti, saj je rdeča nit mojega tokratnega pogleda na delo z otroki/učenci vezana na učenje materinščine – slovenščine. Ni zaman najpomembnejši predmet (umeščen na prvo mesto v redovalnici, največ ur na urniku …). In kaj je še pomembnejše od tega? To, da otroke/učence poučujejo učitelji, ki brezpogojno obvladajo slovenski knjižni jezik. In to pri vseh učnih predmetih, ne glede na tematiko. Najbolj dosledno pa seveda pri pouku materinščine. Tukaj se marsikje pojavljajo težave. Predvsem na podeželju in v nekaterih slovenskih pokrajinah ji posvečajo premalo pozornosti ter otroke poučujejo tudi v narečnem jeziku. Nič nimam proti narečjem, ki so s stališča strokovnjakov s področja poznavanja slovenščine (dr. Zinka Zorko) zelo pomembna. Četudi so izvor maternega jezika narečja oziroma jezik okolja, v katerega se otrok rodi in iz katerega nato odhaja v življenje, je pomembno, da se upoštevajo vse prvine jezika (skladenjske, oblikoslovne, pisne in govorne), ki bodo otroku/učencu odpirale vrata v razumevanje maternega jezika.
Mladi radi berejo
Komunikacija in veliko branja sta načina, ki pomagata »piliti« razumevanje in uporabo slovenščine, zato se v šoli veliko časa posveča ravno temu (bralna značka, domače branje, govorni nastopi, pisne oblike komunikacije). Otrok naj bi čim več bral, saj s tem spoznava različne pojme in jih zna tudi sam pravilno uporabljati. Veliko slovenskih mladinskih pisateljev (Desa Muck, Ivan Sivec, Maja Vidmar, Slavko Pregl in mnogi drugi) se trudijo, da na slovenske knjižne police pride vsako leto več novih književnih del, s pomočjo katerih mladim razsvetljujejo nova obzorja in različne poglede na svet skozi prizmo pisane besede, ki jo lahko mladi nato pravilno ubesedijo. Vedno več je med mladimi tudi izvrstnih piscev, ki se skozi natečaje in druge oblike predstavljajo na tem področju. Torej izpolnjene imamo vse pogoje, da razumemo, znamo in pravilno uporabljamo slovenski knjižni jezik. Nikar tega ne zavrzimo mi, učitelji, saj nas k temu učenci sami. Radi in veliko berejo. To je dokaz, da imajo radi materni jezik in ne glede na zahtevnost znanja pri pouku slovenščine tudi spoštujejo zahteve pri tem predmetu. Če kdo, potem moramo prav učitelji brezpogojno skrbeti za pravilno rabo maternega – knjižnega jezika, saj smo v razredu pred učenci velikokrat prvi in edini zgled. Tega nikar ne zavrzimo.
Bodimo strokovni
Predvsem učitelji, seveda pa tudi drugi strokovnjaki, ki se ukvarjamo z otroki/učenci, bodimo strokovni. Tukaj mislim v prvi vrsti vodilne v šolah in vrtcih, ki morajo spodbujati in z lastnim zgledom motivirati druge pedagoške delavce, da sledijo potrebam po utrjevanju maternega jezika. Kako se lahko zgodi, da vodi slovensko osnovno šolo nekdo, ki ne obvlada slovenščine brezhibno, težko razumem, saj so zahteve ob zasedbi dokaj visoke (računalniška pismenost, poznavanje upravnega postopka, pedagoška praksa in dolgoletne izkušnje, ki se pridobijo z nazivi …)? A očitno je mogoče tudi to. Vem, da je to poseganje na občutljivo področje kadrovanja na vodilna mesta, kamor se (predvsem na področju bančništva in ostalih – še vedno – državnih institucij) vedno znova kadruje tudi strokovnjake iz tujine, ki pa ne znajo in ne razumejo niti trohice slovenskega jezika. Vseeno je v tem primeru zgodba drugačna, zahtevnejša in še občutljivejša. Pedagoški vodje in učitelji so tisti, ki učijo in vzgajajo naše otroke. Od njih pa se ne more in ne sme zahtevati le visoke strokovne usposobljenosti na predmetnem področju, ki ga poučujejo, temveč tudi brezhibno strokovno poznavanje maternega jezika in vseh jezikovnih prvin slovenskega knjižnega jezika.
