Otroci kot vsi drugi
24.3.2016, avtor: Bojan Macuh / rubrika: aktualno
Strah je na sredi votel, okrog pa ga nič ni. Takole so nekoč prepričevali otroke in še danes vse tiste bolj ali manj bojazljive, ki za vsako malenkost izražajo to, za človeka tako pogosto negativno čustveno stanje. Velikokrat je strah upravičen, drugič spet se ustvarja »paniko za prazen nič«. Zato je dogajanje v povezavi z naselitvijo beguncev v dijaški dom v Kranju zaskrbljujoče.
Mnogokje se da prebrati, da ima le malo čustev takšen vpliv na naše obnašanje in počutje, kot ga ima strah. Velja za osnovni mehanizem za preživetje, ki se sproži kot odgovor na posamezne dražljaje, kot so bolečina ali nevarnost. Hkrati je to tudi sposobnost prepoznavanja nevarnosti in vodi k potrebi po soočenju z nevarnostjo ali begu pred njo (temu se reče odziv, ki je lahko boj ali beg).
Kdaj je strah upravičen?
Nihče ni imun na strah in kar pogosto ga doživljamo. Morda ko se stemni, v bližini krajev, ki že sami po sebi vzbujajo pozornost (samotni kraji), pa razne fobije – od zanimive mizofobije (strah pred umazanijo) do tripanofobije (strah pred injekcijo). Hujši od teh in še mnogih drugih sta antropofobija, torej strah pred ljudmi, ter ksenofobija, to je strah pred tujci. Prav slednji sta v zadnjih mesecih prisotni v naši družbi, ki je že iz polpretekle zgodovine prevzela, da se vedno nekoga boji. Postavlja pa se vprašanje, ali je strah upravičen in ni le poskus prepričevanja enih, da bi jim drugi slepo sledili in morda na koncu celo verjeli. Pa so se zaradi tega »zgodile ulice«. Resda manj udarne kot ob vpitju »gotof si«, a prav tako nevarne, če ne še bolj. Huje od tega pa je, da so se z ulice preselile v šole, šolske zbornice, razrede. Zaradi tega je strah resnično upravičen. Ni zgolj tukaj, celo sejejo ga (kar je še bolj nevarno), celo v vzgojno-izobraževalnih ustanovah – tam, kjer naj bi učili in vzgajali.
Ustava pravi …
V Ustavo RS smo v 14. členu zapisali, da so v Sloveniji zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katero koli drugo osebno okoliščino. Vse to smo ob osamosvojitvi zapisali v upanju, da bomo to tudi upoštevali, sprejemali in nadgrajevali. Potem je tukaj še 56. člen, ki pravi, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Nič ne piše, da to velja zgolj za naše, slovenske otroke, zato to razumem – in verjetno nisem edini – kot za vse otroke, ki se znajdejo v naši državi. Ali ni Ustava najvišji pravni akt v državi? A je niso »spisali« zato, da jo upoštevamo? Verjetno ne bo odveč, če spomnimo, da smo bili točno tako (bolj ali manj dosledno) tudi vzgojeni. Prav v tem duhu, da »ne počni drugemu tega, kar ne želiš, da bi kdo počel tebi«. Pa danes počnemo stvari, ki so veliko krat že skoraj na meji razuma.
Učitelj in vzgojitelj
Včasih je bil to profil človeka, ki je v družbi resda veljal nekaj več kot danes, a moramo si priznati, da so minili časi, ko so, denimo, na vasi »kraljevali« župnik, predsednik krajevne skupnosti in učitelj. Veliko se je spremenilo in prav je tako. Mnogo od tega, kar pa so nosili v sebi učitelji v preteklosti, pa je (ali vsaj naj bi) ostalo v osebnosti, ki uči in vzgaja vse do danes. Do nedavnega sem upal, da je učiteljev s »srcem in dušo«, kot radi rečemo, ne glede na vse, kar se dogaja v slovenskem šolskem sistemu, še vedno veliko, čeprav odziv učiteljev v Kranju kaže drugače. Ob prebiranju medijev smo lahko razbrali, da se je predlogu, da v tamkajšnjem dijaškem domu nastanijo peščico beguncev, zoperstavilo lepo število učiteljev, celo s podpisano peticijo »proti«. Verjetno so se tudi na predlog ali pobudo katere od političnih strank odločili javno kršiti 14. člen Ustave RS. Podpisali so se proti otrokom, ki so ostali brez doma, brez strehe nad glavo, verjetno kdo od njih tudi brez staršev. In to učitelji, ki so po svojem pedagoškem poslanstvu dolžni spoštovati človekove/otrokove pravice. Ali ne poznajo teh pravic ali pa ne vedo, kaj je njihova dolžnost. Svoje pravice gotovo zelo dobro poznajo, saj se velikokrat borijo zanje. Pozabljajo, kaj so dolžni delati in kako. Očitno se obnašajo kot »zaščiteni severni medvedi«. Delajo namreč, kar hočejo in kakor hočejo. Pa da ne bo pomote. Govorim le o peščici teh, ki verjetno ne bi smeli opravljati tega pomembnega poklica, a navkljub vsemu vsakega petega v mesecu prejemajo plačilo za delo. Plačilo za ksenofobijo, za sajenje strahu in bojazni, za ustvarjanje razdora in sovraštva med ljudmi (otroci)?
Jabolko lahko pade tudi daleč od drevesa
Ali verjamemo, da kdo izmed teh otrok, ki so prišli in bodo verjetno tudi ostali v Sloveniji, res predstavlja nevarnost za našo družbo? Priče smo, da se pregovor o jabolku, ki ne pade daleč od drevesa, v sodobnem času vedno bolj izgublja. Otroci niso več kopije lastnih staršev. Niti pri nas niti drugje. Zato je strah – še enkrat več – odveč. Če bodo ostali, kar ni nujno, se bodo socializirali in vpeti v našo družbo kot otroci. Če se bomo ukvarjali z njimi, jih pravilno vzgajali in učili, bodo odrasli v dobre in odgovorne ljudi. Tako kot naši otroci, ki tudi niso vsi uspešni na tej poti. K temu pa pripomoremo vsi: dom, okolje, družba … Zatorej poskrbimo, da bo peščica teh vsega gorja deležnih otrok lahko živelo mirno otroštvo in bodo, če se bodo tako odločili, lahko tudi pripomogli k razvoju naše, vedno bolj multikulturne družbe. Ne bojmo se jih, so le otroci kot vsi drugi. V dobre odrasle se bodo razvili predvsem z našo pomočjo, zato jim ne obračajmo hrbta.
