O vzgoji k človečnosti in izgubljena priložnost
24.2.2016, avtor: Karmen Chakir / rubrika: aktualno
Napovedujemo članek, ki ga boste lahko prebrali v naslednjih Šolskih razgledih - ŠR 5, 4. 3. 2016:
V zadnjih mesecih so na dnevnem redu bolj ali manj kredibilni članki in trditve o migrantih/beguncih/pribežnikih; skratka o ljudeh, ki iz svojih rojstnih držav bežijo v Evropo iz takšnih ali drugačnih razlogov. Rasističnih, ksenofobičnih,
sovražnih izjav se je do zdaj nabralo malo morje. In ko človek že misli, da ga ne more nič več presenetiti, se zgodi vstaja staršev, ki ne sprejmejo nastanitve mladoletnih beguncev brez spremstva odraslih v kranjski dijaški dom, kjer so nastanjeni njihovi otroci.
/.../ Slišati je bilo o strahu pred nasiljem, posilstvi, agresijo, pred vsem tistim, kar se, kot kaže, v Sloveniji med Slovenci sicer ne dogaja. Med begunci pa očitno se. In če je strah staršev pogojen, vsaj tako lahko upamo, z nepoznavanjem begunske problematike, z zmanipuliranimi podatki posameznih medijev in z mnogoterimi zgodbami, ki krožijo v javnosti, je ne le nerazumljiv, temveč celo nedopusten odziv štiriindvajsetih profesorjev, ki so s svojim podpisom nastopili proti nastanitvi mladoletnih beguncev v domu. /.../ Vselej sem mislila in, morda utopično, še zdaj verjamem, da je ena poglavitnih lastnosti dobrega učitelja njegov čut za sočloveka, za otroka, predvsem v stiski, odrinjenega na rob, ranljivega. /.../ Ravnateljica dijaškega doma je sicer staršem rekla, da bo družba prihodnosti multikulturna družba, pa če nam je to všeč ali ne. A multikulturnost ni le stvar prihodnosti, temveč je močno prisotna že zdaj, v sedanjosti, z begunci ali brez, in čas je, da se s tem dejstvom naučimo živeti. /.../ drži, besedna zveza »strpnost do drugačnih« je razširjena. Ne pomeni pa nič drugega kot dodatno večanje razlik med večino in manjšino, pri čemer si večina vzame pravico odločati o tem, kaj in kdo je sprejemljiv, kaj in koga je vredno trpeti in česa in koga ni vredno trpeti. Sprašujem se, kdaj bomo začeli govoriti o vzgoji za spoštljivost. O spoštovanju človeka, o spoštovanju drug(ačn)osti drugega.
/.../ Ne moremo z gotovostjo trditi, da naša tla ne bodo nikdar več umazana s krvjo nedolžnih. Na to lahko le upamo in si za to po najboljših močeh prizadevamo. A vendar, če do tega pride, bo ena in edina misel vsakega starša, kako rešiti svojega otroka. Kako ga poslati čim dlje od bolečine, krvi in smrti. Tudi če bi to pomenilo trajno ločitev od njega. In ostalo nam bo le upanje, da bodo tam, kamor ga bomo poslali, zanj dobro poskrbeli. /.../
VEČ V ŠR! Razmišljanje Karmen Chakir bomo v celoti objavili v prihodnjih Šolskih razgledih.
