Za humano družbo
24.2.2016, avtor: Dr. Damijan Štefanc / rubrika: aktualno
Dr. Damijan Štefanc, predsednik ZDPDS, piše v spremnem pismu: "Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije se z zaskrbljenostjo odziva na nasprotovanje nastanitvi mladoletnih beguncev v dijaškem domu v Kranju. Izjavo sopodpisujeta tudi Oddelek za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (v njegovem imenu predstojnica dr. Sabina Jelenc Krašovec) ter Slovensko društvo pedagogov (zanj dr. Robi Kroflič).
Še zlasti izražamo ogorčenje, da je s svojim podpisom nasprotovanje izrazila celo skupina ljudi, od katerih bi to najmanj pričakovali: 24 (štiriindvajset!) učiteljev, profesorjev, torej pedagoških strokovnih delavcev, katerih poslanstvo je poučevanje in vzgoja mladih gimnazijcev na kranjski gimnaziji Franceta Prešerna. Vzgoja v duhu strpnosti in spoštovanja različnosti, v duhu solidarnosti, sočutja, razumevanja. Humanosti.
V sklepnem delu smo poudarili: "Za otroke gre. Tokrat gre res zanje. Ne le za teh šest, ki jim odrekamo nastanitev v dijaškem domu, kjer bi lahko bili deležni ustrezne oskrbe, varnosti in izobraževanja. Za vse otroke gre. Ker svet, kakršnega odrasli gradimo s takšnim zavržnim, nespoštljivim, zaničevalnim odnosom do tistih, ki so v njem najranljivejši, pa naj prihajajo iz katerega koli okolja ali kulture, je svet, v katerem bodo tudi "naši" otroci prej ko slej – begunci. V več kot enem pomenu te besede.”
Objavljamo torej njihovo pismo oz. Odziv na dogajanje v zvezi z nastanitvijo šestih otrok beguncev v kranjski dijaški dom
Na Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije, Oddelku za pedagogiko in andragogiko FF UL in v Slovenskem društvu pedagogov z zaskrbljenostjo spremljamo nasprotovanje nastanitvi mladoletnih beguncev v dijaškem domu v Kranju.
Ne le, da je nastanitvi nasprotovala večina staršev, katerih otroci so že deležni vzgoje in izobraževanja v tem dijaškem domu, s svojim podpisom je nasprotovanje izrazila celo skupina ljudi, od katerih bi to najmanj pričakovali: 24 (štiriindvajset!) učiteljev, profesorjev, torej pedagoških strokovnih delavcev, katerih poslanstvo je poučevanje in vzgoja mladih gimnazijcev na kranjski gimnaziji. Vzgoja v duhu strpnosti in spoštovanja različnosti, v duhu solidarnosti, sočutja, razumevanja. Humanosti.
Čemu so nasprotovali? Možnosti, da bi šest otrok, mlajših od 15 let, lahko prebivalo v dijaškem domu. Otrok, ki so se v Sloveniji znašli sami, brez mame, očeta ali skrbnikov, ki bežijo pred razmerami, kakršne si večina nas niti predstavljati
ne more, ki imajo zgolj svojo travmatično preteklost in sedanjost. In morda nekaj upanja v boljšo prihodnost. Ki nikomur v Sloveniji niso nič žalega storili, a jih vnaprej zavračamo, ker vanje projiciramo svoje iracionalne strahove in vidimo zlo tam, kjer ga ni.
Že Ustava RS pri nas varuje pravice tujcev, zakonodaja s področja izobraževanja pa tudi omogoča ukrepe, kakršen je bil tudi predlagana nastanitev v dijaškem domu. Ne le, da jih omogoča, celo nalaga jih: tako kot državljani RS imajo tudi
otroci tujci pravico do izobraževanja in vzgoje v javnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah, pri čemer nasprotovanje katere koli skupine ljudi ne more biti razlog, da se takšnih ukrepov ne izvede. In od oblasti bi pričakovali, da skladno s tem ustvarja razmere, ki nikogar na podlagi osebnih okoliščin iz javnih ustanov ne izključujejo.
Za otroke gre. Tokrat gre res zanje. Ne le za teh šest, ki jim odrekamo nastanitev v dijaškem domu, kjer bi lahko bili deležni ustrezne oskrbe, varnosti in izobraževanja. Za vse otroke gre. Ker svet, kakršnega odrasli gradimo s takšnim
zavržnim, nespoštljivim, zaničevalnim odnosom do tistih, ki so v njem najranljivejši, pa naj prihajajo iz katerega koli okolja ali kulture, je svet, v katerem bodo tudi »naši« otroci slej ko prej – begunci. V več kot enem pomenu
te besede.
