Galerija v malem
15.2.2016, avtor: Skender Bajrović, prof. lik. umet. / rubrika: utrip
Največji slovenski kulturni praznik je na Osnovni šoli Božidarja Jakca v zadnjih desetih letih prerasel v mesec kulture. Letos namreč že dvanajsto leto zapored pripravljajo tradicionalno razstavo likovnih del priznanih in ljubiteljskih umetnikov, pri čemer so letos razstavili 10 izbranih slik in risb iz bogatega opusa priznanega ruskega slikarja Nikolaja Mašukova.
Kakovostni projekti in izbrana likovna dela širijo obzorja ter bogatijo čut za estetiko in umetnost učencem, učiteljem, staršem in vsem ostalim zaposlenim ter obiskovalcem. Z opazovanjem del in razmišljanjem o njih lahko spoznavamo bogatost likovnih tehnik in neomejene možnosti likovnega izražanja. Poleg tega pa OŠ Božidarja Jakca postaja prava galerija v malem, saj vsak razstavljalec po zaključku razstave podari eno likovno delo, ki nato trajno krasi in bogati stene šole.
Nikolaj Mašukov od leta 1994 s svojo soprogo, priznano slikarko Mašo Bersan Mašuk, živi in ustvarja v Sloveniji. O njegovem delu so pisali številni likovni kritiki, pri čemer ga je najbolj slikovito in strokovno predstavila priznana likovna kritičarka Anamarija Stibilj Štajn.
V likovni kritiki je zapisala, da je Šajn Mašukov je pred desetletjem vstopil v slovenski prostor kot likovni umetnik, ki ustvarja v stilu drugačne študijske orientacije, v duhu rodne kulture oziroma civilizacije ter v spremstvu osebnih, poglobljenih, filozofsko naravnanih razmišljanj.
Študij v umetnostno razvitem in naprednem Krasnojarsku mu je postavil temelje za klasični likovni izraz, hkrati pa mu je odprl tudi pogled v sodobno umetnost. Že takrat je z mladostno sproščenostjo začel raziskovalno posegati po modernističnih likovnih spoznanjih in jih uspešno nadgrajevati s povsem nekonvencionalno, predvsem abstraktno in konceptualistično tematiko. Danes obsegajo snovanja Nikolaja Mašukova široko paleto tem, vsebin in formalnih načinov izražanja. Z njimi vselej znova dokazuje, da zelo suvereno obvladuje slikovno površino, saj izhaja iz trdnega risarskega in slikarskega pa tudi kiparskega znanja. Njegova ustvarjalna misel potuje med realističnim zapisom in abstraktnimi videnji, nenehno pa preseneča z idejno domišljijo in s fantazijo zabeleženimi figuralnimi liki ter z močjo, skrito v simbolični sporočilnosti.
V starejših ciklih je Mašukov na slikovnih površinah razkrival svoj notranji, mistični svet v obliki likovnih zgodb, ki so bile povsem razbremenjene predmetnosti. V zadnjih letih pa ustvarjalno moč posveča predvsem figuralnim vsebinam. V enakopravnem prepletu črt in barv snuje figuralne like, najpogosteje ljudi, pa tudi bitja, ki ne pripadajo zemeljskemu življenju, temveč mitološkemu, nebesnemu ali historičnemu. Oživlja jih z mojstrsko dovršeno, tekočo, virtuozno risbo, s katero oblikuje trdno ogrodje likovne zgodbe in utemeljuje svojo, njemu lastno pripovednost. Črtna sled je formulirana v lik s specifično, najpogosteje posredno opredeljeno prepoznavnostjo in zabeležena z upoštevanjem temeljnih zakonitosti klasične figuralike. Vselej pa avtor z njo zapiše tudi trenutek navdiha, vizualizira domišlijski nagovor ter tako figuralni lik vitalizira in simbolično plemeniti. Risarski konstrukt pa je odprt tudi barvni intervenciji, raznolikim, tonsko variiranim barvam, izrazno močnim in pomenljivim; tistim, ki jih spreminjajo v komaj zaznaven privid. Prav v najnovejših ustvarjalnih težnjah črtni konstrukt prevzema dominantno vlogo. Je umetnikov magični ris, ki suvereno, polnomočno, z naglašeno izraznostjo ustvari dinamočno, celo napeto vsebinsko dogajanje. Barva pa ga le dopolnjuje. Nanesena je premišljeno, v omejeni, celo asketski paleti. Je kot dih, zdaj plitek, pa tudi globok, zajet iz izbranega barvnega imenovalca. Kolorizem me zmoti dogajanja na slikovnem polju, vsekakor pa izpričuje in podkrepi atmosfersko stanje.
Barve pa so tiste, ki slikovnim poljem Nikolaja Mašukova dajejo tudi prostorske razsežnosti, kar je bilo značilno že za obdobje slikarjevih abstraktnih ustvarjalnih teženj. Takrat je v tretjo dimenzijo razpiral likovno dogajanje nezadržnih, močnih in suverenih potez ter konkretnih, materializiranih ali pa lahkotnih in lazurnih barvnih sledi. V širokem spektru barv je iskal harmonijo, pa tudi utrinke disharmonične napetosti. Slikarjeva potovanja v prostor se nadaljujejo, a predvsem z nosilno barvo, s poglabljanjem v prefinjena tonska ali barvna poigravanja in stopnjevanja.
Z izbranimi barvnimi naglasi avtor skuša prodreti v prostorsko globino, pročarati iluzijo ali aluzijo. S presevajočimi plastmi se približuje svetlobi, ki je tam zadaj, in jo na slikovno polje popelje podobno, kot so to počeli baročni slikarji. Svetlobni vir prežarja ambiente figuralnih kompozicij, v katerih nastopa ena sama figura ali pa njihov zgoščen preplet, za katerega se zdi, da je neločljiv konglomerat, da en lik prehaja v drugega, se za trenutek osamosvoji in že zopet kaže intencije po simbiozi. Tako vzpostavlja skrivnostno in metafizično ozračje v slikah, dogajanje tostran in onstran, s tem pa v pripoved vključuje dimenzijo realnosti in duhovnosti, površine in globine, torej vse tisto, kar vselej zaposluje slikarjevo ustvarjalno misel.
Nikolaj Mašukov z izjemnim obvladovanjem metierja, v nenehni komunikaciji med grafičnim in slikarskim medijem, ob bogastvu in globini razmišljanj, historičnosti in aktualnosti, ob razkrivanju osebnega in odkrivanju občega oblikuje likovne zapise, v katerih je prisotna moč simbolizma in na kompleksen način odkriva umetnikova percepcija sveta in časa.
Njegova dela odražajo skrbno oblikovno premišljenost in dovršenost, torej ustvarjalni perfekcionizem, v katerem sta jasno izraženi tako vloga črte kot barve. V vsebinskem pogledu pa predstavljajo ikonografsko nam odmaknjen svet, dajejo veliko bolj zapleteno podobo, včasih zakrito ali izraženo v prenesenem pomenu, vselej pa kompleksno, več in globljepomensko ter s tem težje razumljivo. Za jasno vizualizacijo namreč bivajo simbolne vsebine.
Vsaka stvaritev, pravi kipar Robert Smithson, se napaja iz toka časa. Iz njega zajema tudi Nikolaj Mašukov. To so sense, ki ga spremljajo k novim izzivom, k uresničevanju novih in drugačnih ustvarjalnih korakov, povezanih v opus z naslovom Štiri sence ladje. A v ustvarjalnem procesu se sense spreminjajo v svetlobo, v življenje novih likovnih misli, v žarjenje novih idej. Ali kot pravi avtor sam:"Celo senca kretnje in pogleda ima nadaljevanje v moji domišliji, kjer se spremeni v novo gledališko predstavo."
In ladja ustvarjalnosti Nikolaja Mašukova zopet odide na pot, na plovbo v prostranstva likovne umetnosti, ki ji rob slikovnega polja ne predstavlja več formalne omejitve.
Nikolaj Mašukov je bil rojen 8. marca 1956 v Rusiji, v Krasnojarsku.
1973–1977 je obiskoval šolo za umetnost, prostorsko oblikovanje in slikarstvo v Krasnojarsku.
1977–1983 se je posvetil predvsem oblikovanjem parkov, monumentalnih kipov, kipov in prostorov.
1983–1988 je nadaljeval izobraževanje na akademiji za kiparstvo in keramiko.
Od leta 1989 je živel in ustvarjal v Moskvi, leta 1990 pa je postal član organizacije sveta umetnikov Rusije.
Od leta 1994 s svojo soprogo, priznano slikarko Mašo Bersan Mašuk, živita in ustvarjata v Sloveniji.
Besedilo: Skender Bajrović, prof. lik. umet.
Foto: Janez Platiše
