Oko spomina seže daleč
10.12.2015, avtor: Mojca Lazar Doberlet, OŠ Ivana Cankarja Trbovlje / rubrika: utrip
Torek, 8. 12. 2015. Bilo je dobrodelno, energično in zgovorno. Bilo je veselodecembrsko druženje učencev, staršev in delavcev šole, ki so ga popestrili petje, ples, recitiranje, nasploh kulturno nastopanje učencev OŠ Ivana Cankarja Trbovlje.
Na prijetnem odru Doma Svobode v Trbovljah so se zvrstili skoraj vsi učenci šole, devetošolki pa sta povezovali program. Vodilna nit je bilo obujanje spominov, saj je bil naslov kulturnega dogodka prav Cankarjev - Oko spomina seže daleč.
Pred prireditvijo so si starši lahko ogledali izdelke učencev, jih nekaj tudi zamenjali za prostovoljne prispevke v šolski sklad. Le-ta je vedno prazen, saj imamo veliko idej (in potreb), kako denar ustrezno porabiti. Obiskovalci so lahko (začasno) prevzeli podobo Ivana Cankarja (se fotografirali), lahko so si ročno namleli kosmiče, lahko so poskusili odlično sivkino pecivo.
Dogodek pa je bil seveda zaključek številnih dejavnosti, ki so potekale na šoli že veliko dni pred njim: učenci so pekli sladke dobrote, mesili zeliščne žemljice, ustvarjali likovne izdelke. Pridobili smo nekaj sponzorskih sredstev v materialu, da je delo potekalo še bolj tekoče.
Razpisali smo tudi likovni natečaj – učenci so ustvarjali portrete Ivana Cankarja. Prispeli so izdelki malih in velikih umetnikov s številnih šol po Sloveniji, tudi iz Zagreba. Komisija, ki jo je vodila Blanka Gombač, profesorica slovenskega in nemškega jezika, je s težavo izbrala najboljše avtorice. To so: Pia Škofic iz OŠ Gradec, Lara Centrih iz OŠ Trbovlje in Lisa Van den Bossche iz OŠ Litija. Portrete našega Ivana si bo mogoče ogledati na stalni razstavi v šoli.
Smo kulturna šola in kulturno udejstvovanje naših učencev je stalnica: učenci radi nastopajo, ali z recitacijo ali s plesom, z likovnim ali s tehničnim ustvarjanjem, treme in zadrege se prelivajo v domišljijsko ustvarjanje, ki je nadgradnja rednemu šolskemu delu.
Podpora in pomoč, ki jo dobivamo s strani naših uporabnikov in lokalne skupnosti, nam dajeta moč in zalet za nove ideje in dejanja. Iskrice v očeh otrok, ki se izkažejo na različnih področjih, razvijajo socialne stike z drugimi učenci in delavci šole, se kulturno in podjetniško izražajo, so ponosni na svoje dosežke in se veselijo spodbude in uspehov, pa so nagrada, ki je niti finančna kriza v šolstvu ne more zaustaviti.
Zato ne pozabite : …. oko spomina seže daleč! Investicije, kakršne koli v naše otroke, pa so največji in najdragocenejši kapital.
