Ni denarja za prehrano otrok
12.6.2015, avtor: Bojan Macuh / rubrika: aktualno
Pred leti se je družba ukvarjala s subvencinirano prehrano otrok v šoli le pri družinah, v katerih je bil eden od staršev brez zaposlitve ali celo oba. Danes se dogaja, da toplega obroka svojim otrokom ne morejo privoščiti niti tisti, ki še imajo službo, ali bolje povedano, delajo. S temi težavami se ukvarjajo celo tisti, ki so na oblasti. Hkrati sklepajo, kot je dejal eden od politikov, »darilne pogodbe« ob prodaji državnega premoženja. Če bi se lotili prodaje tega na način, kot je treba, bi se državna blagajna vsaj malo napolnila tudi za namene socialne države.
Če se že tako radi oziramo nazaj in kdaj tudi rečemo, da je bilo boljše, ne smemo pozabiti, da je zaradi takratnega boljšega življenja zdajšnje toliko težje. K temu ni pripomogla le gospodarska kriza, temveč predvsem grabežljivost in lakomnost tistih, ki so že tako imeli veliko, preveč. Danes je privrelo na dan tisto, kar smo si najmanj želeli in česar morda v najboljši veri nismo niti pričakovali. V socialni državi se nešteto državljanov Slovenije odreka nekontroliranemu trošenju, dopustu, saj marsikateri nimajo niti za osnovno preživetje.
Pred leti je država tako namenjala milijone za propadajoča podjetja, ki so ta isti denar porabila zgolj za plače zaposlenih (denimo Mura). Če je kaj ostalo, so si delali zalogo in kupovali podjetja na trgih balkanskih držav. Ugotovili so, da lahko z denarjem slovenske države in izkoriščanjem tamkajšnje delovne sile zopet brez kazenske odgovornosti mirno živijo naprej. In nihče se nikoli ni vprašal, ali bo treba dobljena sredstva vrniti. Tudi tisti, ki so jih delili, tega niso nikoli zahtevali – brez kakršne koli odgovornosti. Mi pa se sprašujemo, kje bomo dobili denar za subvencionirano prehrano naših otrok …
V šolstvu vse, kot bi moralo biti?
Na to bodo morali odgovoriti na pristojnem ministrstvu. V zadnjem pol leta se je tamkaj zamenjalo toliko ministrov, da ima navadni državljan občutek, kot da v širni Sloveniji ni sposobnega pedagoškega strokovnjaka na področju šolstva, ki bi lahko vzel vajeti v roke in vodil to zelo celostno in obenem za državo pomembno področje. So, a najverjetneje s politiko nočejo škodovati svoje ugledu.
Pred časom je dr. Kelenc, strokovnjak za vseživljenjsko učenje zapisal, da je nastopil čas za rekonstrukcijo tega ministrstva, saj dejansko sploh ne izpolnjuje pogojev za tovrstno poimenovanje. Pridružujem se njegovemu mnenju, saj ne razumem, da lahko imamo pod isto streho vsa področja izobraževanja. Področje vrtca zagotovo ne sodi zraven, saj ima svoj kurikul, ki se kar precej razlikuje od osnovnošolskega. Srednje šole so že po ustaljeni praksi »država zase« znotraj tega, visoko šolstvo pa štrli ven in mu je praktično nemogoče slediti. Za slednjega drži, da ima svojevrstno specifiko dela, merila in standarde, ki se ne morejo primerjati z drugimi. Država ga meče v isti koš (izgovor, da še eno ministrstvo stane preveč). Zavedajo se, da za to področje potrebujejo takšne finančne zalogaje, ki si jih v osnovnih šolah, kjer v zadnjem obdobju nimajo »niti za kredo«, kot radi rečemo, ne morejo niti zamisliti. Ali bo zdajšnja ministrica, ki prihaja iz akademskih krogov, to spremenila?
Po šolah pa bijejo bitko s temami, ki jih že od nekdaj nismo marali. Kakovostno izobraženi kadri, materialni pogoji, vedno zahtevnejši starši, rezultati učencev v Pisa … Povzemam nekaj pogledov na slednje. Slovenski učenci in učenke so v enem izmed preteklih let pri matematični pismenosti v povprečju dosegli več točk, kot je povprečje OECD. To je za strokovnjake na ministrstvu zelo pomemben podatek, čeprav je rezultat le za nekaj odstotnih točk višji, pozabljajo pa, da imajo, denimo, na matematičnem področju v Šanghaju (Kitajska) rezultat, ki pa je krepko višji od slovenskega in s tem posledično tudi od OECD. Naš šolski sistem pa se potem rad enači in hkrati veleumno zapišejo, da so rezultate v istem rangu kot mi, denimo, dosegle Avstrija, Avstralija, Irska, Danska, Nova Zelandija ... O jezikovni pismenosti pa niti ne bom razpredal, saj bi zaradi mačehovskega odnosa do maternega jezika lahko zapisal le Cankarjeve besede … hlapci, za hlapce rojeni. Tuj jezik vselej in povsod. Za to pa je država namenila pred leti sredstva za nove študijske programe »prevajanje in tolmačenje«, ker je Evropa obljubljala zaposlitve. Teh ni, ostali pa so kadri, ki so na zavodu za zaposlovanje, ali pa so se zaposlili, če jim je to uspelo, v popolnoma drugih poklicnih profilih. Razumi, če moreš.
Pa na šolah?
Šole so in bodo ostale. To je zdaj eno bolj razveseljujočih dejstev. Ali z dovolj sredstvi, da bodo lahko izvajali vse potrebne aktivnosti in se posledično s tem enakovredno kosali z drugimi državami sveta na tem področju, to pa je drugo vprašanje. Tako kot je vprašanje, ali ni napočil čas za spremembo šolskega sistema. Verjetno je, a za to je ob denarju treba tudi veliko dobre volje, predvsem znanja. Na šolah ga je verjetno dovolj, mar ne? Hipotetično ja, v celoti pa bo treba spremeniti miselnost.
Trenutno je pedagoški poklic še vedno zelo na udaru in le sindikatu se lahko zahvalimo, da ni še slabše. Tega pa tako zanima samo, kako bo zadovoljil osnovne potrebe učiteljev in to so plače. Ko se začnejo pogovarjati o standardih in normativih in višjem nivoju dela, so takoj v sporu z ministrstvom. »Petega v mesecu« mora biti plača in to je njihovo glavno vodilo. Vse drugo sledi temu, kajti kdo pa bo delal, če ne dobi plačila. Nihče od pedagoških delavcev se ne ozira rad na gospodarstvo. Čeprav so v koheziji in eden brez drugega ne morejo, vseeno kdaj pa kdaj pozabljajo, da slednji pogosto morajo delati, medtem ko za prve velikokrat slišimo od teh, ki delajo, da hodijo le v službo. Pa pustimo čenče.
Spremembe, spremembe
Potrebne in to korenite. To ne samo zato, ker pedagoški delavci hočejo imeti plačano vse in še dodatke, torej tudi tisto, kar je osnova njihovega dela. Dokaz je letošnje plačilo za delo v sklopu nacionalnih preskusov znanja. »Ne bomo popravljali, če ne bomo dobili plačano.« In to se je tudi zgodilo. Sindikat je izboril, da so prvič dobili učitelji plačane preizkuse NPZ. Koliko? Hm, komu, ki je dovolj deloven, se je kar splačalo. Pa še v sklopu svojega delovnega časa so delali, njihove ure pa so izvajali njihovi sodelavci. Torej so dobili za to aktivnost plačano dvojno. Pa naj razume, kdor more.
Postavlja se mi zanimivo vprašanje. Ali so učitelji res v šoli, ker je to poslanstvo, torej zaradi otrok? Ali predvsem zaradi tega, ker se borijo skupaj s sindikati, da bodo redno dobivali plačilo po delu? Koga pa zanima subvencionirana prehrana otrok, skrb za posodobitev tehnologije, samoizbraževanje … Priznam. Niso vsi enaki. Zelo veliko imamo dobrih učiteljev. Upam, da se ti ne bodo izgubili v povprečju in obtičali. Potrebujemo jih.
Za konec samo še to. Politike volijo vsake štiri leta oziroma vsakih pet. Ravnatelji/-ce imajo relekcijo vsakih pet let, če se jih politika ne loti prej in zahteva njihov umik. Učitelji so, če jim to uspe, kmalu po prihodu na šolo zaposleni za nedoločen čas in le redki izgubijo službo (razen tistih, ki postanejo trn v peti ravnatelju, kot se je to zgodilo na eni izmed mariborskih gimnazij, in postanejo tehnološki višek, ker mu niso všeč, ali pač ima ta zadaj koga, ki mu mora urediti službo). Nobene relekcije, pa bi bila potrebna. O tem sem razglabljal že pred leti. Človek se ustali, upočasni, poleni, stagnira …, če ga kaj ali kdo ne »prisili«, da dela in raziskuje. Seveda, dokler bo šolski sindikat vodil en in isti človek – brez relekcije, ki se vehementno trudi za dobrobit (plače) šolnikov, potem ne bo sprememb. Bo v visokošolskem sistemu nova ministrica vpeljala dokazovanje opravljenega znanstveno-raziskovalnega dela za redne profesorje? Hja, to pa je za debato.
