IZJAVA ob napovedanih varčevalnih ukrepih MIZŠ
15.1.2015, avtor: ZDPDS, Damijan Štefanc / rubrika: aktualno
Ukrep, s katerim je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pozdravilo osnovne šole ob začetku novega koledarskega leta, je izjemno zaskrbljujoč in ob njem preprosto ni več mogoče molčati. Razlogov za skrb je več. Ukinitev financiranja učne pomoči učencem s posebnimi potrebami najprej nedvomno kaže, da se Sloveniji tudi v prihodnje obeta politika, ki si za »ohranjanje kakovosti« javnega izobraževanja ter izobrazbene ravni državljank in državljanov prizadeva s pomočjo krčenja za ta namen potrebnih javnofinančnih sredstev. Učna pomoč je v osnovnih šolah namenjena učenkam in učencem, ki zaradi osebnostnih, socialnih, zdravstvenih in širših družbeno ekonomskih vzrokov težje dosegajo minimalne in temeljne standarde znanja oziroma standarde znanja glede na svoje potenciale, zaradi česar ni neposredno ogroženo le njihovo uspešno napredovanje v osnovnošolskem izobraževanju, pač pa tudi njihove možnosti za čim bolj optimalno izobraževalno kot tudi siceršnjo življenjsko pot. Zanje je še zlasti pomembno, da jih poučujejo visoko motivirani in ustrezno usposobljeni učitelji, katerih strokovno delo je tako finančno kot družbeno ustrezno ovrednoteno.
Namesto da bi vlada in pristojno ministrstvo zagotovila vsaj ohranitev možnosti za uveljavljanje načela individualizacije pouka ter obstoječih normativov in standardov, k čemur sta se v nedavnih pogajanjih celo eksplicitno zavezala, v Sloveniji znova dokazujemo, da sredstva, namenjena zagotavljanju kakovosti javne šole, razumemo zgolj kot strošek, ki ga je treba podvreči neusmiljeni racionalizaciji. To je očitno ne le na primeru ukinjanja financiranja učne pomoči, pač pa tudi iz drugih napovedanih varčevalnih ukrepov, ki naj bi med drugim prizadeli interesne dejavnosti, šolo v naravi, izvajanje maturitetnega tečaja, dodatni finančni rezi se napovedujejo tudi srednješolskemu in visokošolskemu izobraževanju, pa čeprav je denimo slednje že nekaj let primorano izvajati nove bolonjske programe z znatno okrnjenimi javnofinančnimi sredstvi. Po nekaterih podatkih v medijih naj bi bilo tako dodatno privarčevanih sredstev za nekaj deset milijonov evrov. Argument ministrice za izobraževanje, dr. Stanislave Setnikar Cankar, da s takšnim varčevanjem pravzaprav skrbimo za nižjo kreditno obveznost prihodnjih generacij (v Odmevih, 13.1.2014), je odraz miselnosti, po kateri sta izobrazba in znanje razumljena kot nekakšen družbeni strošek, pogled nanju kot na produktivno investicijo pa velja prepustiti posamezniku, ki se bo znal sam odločiti, ali in koliko bo vanju vlagal (seveda glede na lastne finančne zmožnosti in kolikor mu to socialni položaj dopušča). A če že živimo v časih, ko izobrazbo vse manj razumemo kot javno dobro, bi lahko razumeli vsaj to, da milijoni evrov, ki jih sedaj odrekamo kakovostni, mednarodno primerljivi izobrazbi mladih generacij in kakovostnemu izobraževanju odraslih, zagotovo ne vodijo k manjši, pač pa v dolgoročni perspektivi k bistveno večji družbeni zadolženosti. Ko se v družbi soočamo z ekonomsko krizo ali s »krizo vrednot«, pomemben del odgovornosti za to pogosto pripišemo prav izobraževanju, a obenem prav nič ne oklevamo, ko je treba proračun za natanko to izobraževanje radikalno oklestiti, pa čeprav s tem vedno najprej posegamo v z zakoni zajamčene pravice najšibkejših, tj. socialno ogroženih in otrok ter mladostnikov s posebnimi potrebami, kot da takšna razgradnja pravne države neposredno ne poglablja prav osrednjega načela sedanje vlade – to je zavzemanja za (družbene) vrednote. V Sloveniji to v zadnjih letih počnemo sistematično, na vseh stopnjah in področjih izobraževanja, morda celo v veri, da je to najhitrejša pot do večje družbene blaginje. Ravnamo podobno kot ob razprodaji državne lastnine, pri čemer je igranje s kakovostjo izobraževanja in izobrazbe še veliko bolj usodno.
Od vlade in pristojnih ministrstev pričakujemo, da nesprejemljive in dolgoročno škodljive varčevalne ukrepe umaknejo, o možnostih racionalizacije pa odločitve sprejemajo po tehtni javni in strokovni razpravi z vsemi relevantnimi deležniki. Čas je namreč, da v Sloveniji sprejmemo temeljni družbeni konsenz o tem, da kakovostno javno izobraževanje od predšolske vzgoje do izobraževanja odraslih pojmujemo kot javno dobrino, ki je strateškega pomena za dolgoročno ekonomsko, družbeno in nenazadnje tudi osebno blaginjo posameznic in posameznikov. Zato bi morali biti iz varčevalnih ukrepov izvzeti vsi, ki neposredno ali posredno vplivajo na njegovo kakovost.
Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije,
zanjo: dr. Damijan ŠTEFANC, predsednik
Slovensko društvo pedagogov,
zanj: dr. Robi KROFLIČ, predsednik
Andragoško društvo Slovenije,
zanj: Ida SREBOTNIK, predsednica
Oddelek za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani,
zanj: dr. Sabina JELENC KRAŠOVEC, predstojnica
Oddelek za temeljni pedagoški študij Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani,
zanj: dr. Tatjana DEVJAK, predstojnica
Oddelek za socialno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani,
zanj: dr. Darja ZORC MAVER, predstojnica
Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani,
zanj: dr. Mojca LIPEC STOPAR, predstojnica
Visokošolski sindikat Slovenije,
zanj: dr. Marko MARINČIČ, predsednik
Neodvisni sindikat delavcev ljubljanske univerze,
zanj: dr. Tomaž SAJOVIC, predsednik
Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije,
zanj: Branimir ŠTRUKELJ, glavni tajnik
