Pismo ministrici
12.1.2015, avtor: Bojana Potočnik / rubrika: aktualno
Planina pri Sevnici, 10. 1. 2015
Spoštovana ga. dr. Stanislava Setnikar Cankar, ministrica za izobraževanje!
Včeraj me je v nabiralniku pričakalo vabilo na letošnjo prireditev BOB leta, ki jo vsako leto organizira časnik Večer. Ne vem, ali veste, ampak sem lanskoletna dobitnica tega priznanja za svojo izjavo, ki je bila vzeta iz mojega javnega pisma, ki sem ga napisala takratnemu ministrstvu ob Tradicionalnem slovenskem zajtrku, v katerem sem opozorila na zapravljanje davkoplačevalskega denarja za brošure, stroške zajtrka pa je ministrstvo nonšalantno preložilo na pleča staršev, samo pa se hvalilo s projektom. Nisem se borila za svojo korist, ampak za otroke in starše, ki živijo v vse večjih socialnih stiskah, predvsem pa sem želela širšo javnost opozoriti, da politika zavaja javnost in živi daleč od realnega sveta.
Ta ista javnost me je nagradila s priznanjem bob leta. A moja resnična zmaga je bilo priznanje vašega ministrstva, da je naredilo napako, sicer nikoli javno, ampak od takrat naprej nam ne delite več brošur in se ne prihajate več samo fotografirat z otroki, ampak zajtrk tudi financirate. To je to, kar sem želela in kar so vsi slovenski osnovnošolci dobili nazaj.
Zakaj sem to naredila? Zato, ker svojega poklica, tako kot je zdaj zelo moderno govoriti v tej državi, res nisem jemala samo kot poklic, ampak tudi kot poslanstvo. 16 let ga že jemljem kot poslanstvo. Rada ga imam in še enkrat bi izbrala isto, čeprav sem v zadnjih letih večkrat javno ponižana tudi s strani politikov in uradnih institucij, ki jim je v javnosti uspelo ustvariti podobo učitelja, ki dela 20 ur na teden, ki ima 2 meseca počitnic, ki hodi domov ob 12. uri, ki od staršev zahteva nemogoče, ki hodi na »dopust« v zimsko šolo v naravi, saj vendar smuča, ki si enkrat v življenju napiše pripravo in jo potem pač ima za 40 let, ker 1+1 je vedno 2 … Ne, ni res! 1+1 v praksi ni vedno 2. V zadnjih letih se v meni mešajo jeza, strah, nemoč, ponižanje … NIKOLI zaradi otrok, ki me vedno dvignejo iz žalostnih občutkov. Sem profesorica slovenščine in gledališka navdušenka. Ravno na tem področju sem dosegla največje uspehe. Moja gledališka skupina je pred dobrim letom in pol od JSKD Republike Slovenije dobila priznanje na izjemne dosežke in inovativni pristop na področju gledališča in uprizoritvenih umetnosti. Skupina je bila edina slovenska osnovnošolska skupina, ki se je z mojim avtorskim projektom že dvakrat uvrstila na Festival Vizije, ki je sicer srednješolski festival in vsako leto na državnem srečanju predstavi najboljše na področju gledališča, lutkarstva, rock glasbe … Nisem odlična na vseh področjih, tukaj pa sem močna in sem lahko dala presežek svojim učencem, ki na vaje prihajajo tudi zvečer in ob sobotah (in jaz se vozim od svojega doma nazaj, v 20 km oddaljeno službo brez plačila potnih stroškov!), ker sem na tem področju že zdavnaj presegla kvoto ur, a v gledališče preprosto verjamem. Veste, občutek, ko tvoji osnovnošolski igralci nastopajo na odru profesionalnih gledališč, kot sta SNG Nova Gorica ali Gledališča Ptuj, starši pa so se te moje oz. svoje nadobudneže pripeljali gledat na drug konec Slovenije, je neprecenljiv. To je nekaj, kar mi vaša vlada ne more nikdar vzeti in NITI PLAČATI!!! V tem je učiteljski poklic poseben, težko merljiv in če hočete – poslanstvo! To je moj doprinos!
Verjamem v otroško gledališče, v marsikaj v osnovni šoli pa ne verjamem! Ta teden sem bila seznanjena, da ste 23. 12. 2014 sprejeli sklep, po katerem mi ur DSP ne boste več plačevali, vendar sem jih vseeno dolžna opraviti, ker imajo učenci odločbo. Mimogrede, odločb jim nisem izdala jaz, ampak vi in vaše pristojne službe. Tistim učiteljem, ki pa imajo to delo sistemizirano, pa boste še naprej plačevali, kar ste v okrožnici utemeljili kot nujnost varčevanja, navajam okrožnico 60350-22/2014/1, kjer pišete: »pri čemer smo se trudili, da smo se osredotočili predvsem na tiste, ki ne vplivajo na zaposlenost strokovnih delavcev v šoli«. V praksi to zame pomeni, da ostajam zaposlena, ne bom pa več plačana za to delo. Vaša okrožnica, s katero mi od 1. 1. 2015 ukinjate mesečno plačilo ur DSP, me milo rečeno žali, če ostanem v mejah vljudnosti. Decembra sem za 9 opravljenih ur dobila neto izplačilo 58 evrov (mimogrede, to je strošek prehrane mojega otroka v šoli). Od zdaj naprej pa naj to počnem zastonj?! Bom, ko boste vi osebno dali podatek, koliko ur boste vi in vaši kolegi na ministrstvu oddelali zastonj in kolikšen bo ta znesek oz. vaš »doprinos«, ki ga boste žrtvovali v imenu varčevanja v javnem sektorju!
Na pot slovenskega javnega šolstva v sivino sem že opozarjala. Ukinitev plačila DSP je samo pika na i. Prva stvar je bila odprava delovne uspešnosti. Kar naenkrat smo vsi postali enaki, čeprav je jasno, da se eni trudijo bolj, drugi manj. Entuziazem v slovenskem javnem šolstvu je mrtev, ker ga sistemsko uničujete že nekaj let!!!! Ampak koga to zanima, vas zanimajo le privarčevani evri in projekti na papirju, s katerimi se boste hvalili v Bruslju.
Vsaj dve stvari sta še popolnoma razvrednoteni v osnovni šoli. Ena je popravljanje NPZ, ki je postalo del obveznosti učiteljev, pri tem pa se je spregledalo, da je ta obveznost diskriminatorna, kajti samo slovenščina, matematika in angleščina v 6. razredu, so vsako leto obvezni del NPZ.
Prosila bi vas, da javno predstavite, koliko je učiteljev v Sloveniji in koliko jih je ter kolikokrat sodelovalo pri popravljanju NPZ ter kako konkretno ostali učitelji doprinesejo ta »primanjkljaj«, ki je za nas obvezen. In ta t.i. »doprinos«, kako je s tem na državni ravni? Kje najdem pravilnik oz. zakon o doprinosu? Na tem področju vlada totalna zmeda v državi in od šole do šole je različno (ne)urejeno.
Druga grozljiva stvar pa je delo razrednika. V vseh 16 letih dela samo 2 leti nisem bila razredničarka. Na zadnji plačilni listi imam za delo razrednika neto izplačilo 1,75 evra. Pa ne ustrašite se, za razredništvo sem tako preplačana, ker imam v razredu 27 učencev. Če bi jih imela manj, bi bil znesek znatno nižji. Vem, 0,5 ali 1 uro imamo v sistemizaciji, ampak to uro oddelamo v obliki razrednih ur, birokracija, ki je še najmanj v tej zgodbi, ostane. O tistem najtežjem pri delu razrednika vam ne bom javno pisala, ker me k temu zavezuje etika. Velikokrat je šlo za hude, hude stiske otrok, za katere sem nekajkrat izvedela prva in jih reševala tudi zvečer. Marsikatero patologijo sodobne družbe, ki se vse večkrat odraža prav na otrocih, rešujemo razredniki in to za žaljiv dodatek?!
Veliko tem bi še lahko odprla, kaj šele kolegi srednješolski profesorji. Včeraj zvečer sem poslušala vašo izjavo v osrednjem televizijskem dnevniku, kjer ste povedali, da želite večjo vključenost otrok in da obžalujete, da učiteljev ne morete plačati. Vam je žal?! Meni tudi, ker varčujete napačno!!!!
Ne mislite, da učitelji nismo za varčevanje. Zakaj se ne dotaknete še druge strani DSP? Saj obe veva, da bi bilo potrebno narediti konkretne strokovne reze na področju osnovnega šolstva. Strokovno bi bilo treba pregledati odločbe DSP, ker se je zakon razumel narobe in so bile s strani vaših strokovnih služb dodeljene tudi učencem, ki niso imeli nikakršnih učnih težav. Samo starši se v nekaterih primerih niso mogli sprijazniti npr. z oceno 3, zato so vaše službe takemu otroku izdale odločbo, da ima sedaj z našo pomočjo 5. Vse odločbe DSP niso upravičene, na kar učitelji opozarjamo že nekaj let. Oprostite, ampak teh odločb nisem izdala jaz in moji kolegi, ki naj bi jih zdaj po vaše opravljali zastonj.
Morda bi tukaj lahko našli tudi kakšne zanimive vzporednice z državnim dosežkom NPZ in odstotkom odličnjakov v OŠ? Dosežek NPZ se pri slovenščini povprečno giblje okrog 50 %. V šolskem letu 2005/2006 pa je je bilo v Sloveniji 69 odstotkov odličnih in prav dobrih, samo 5 % populacije je imelo nižji uspeh od dobrega sta v svoji raziskavi ugotovila Darko Zupanc in dr. Matevž Bren?!?! (vir: http://www.mladina.si/157551/sola-po-meri-starsev/). No, potem smo uspeh nehali določati.
Spoštovana ga. ministrica, ali tukaj nekaj ne smrdi? Teh skoraj 70 % odstotkov odličnjakov in prav dobrih učencev ne zna slovenščine več kot za zadostno 2!?, saj toliko se za 50 % rešenega testa dobi?!?! Dilema ni huda: ali nihče izmed učiteljev slovenščine ne zna učiti slovenščine ali pa je nekaj hudo narobe s samim NPZ oz. izvajanjem DSP v osnovni šoli.
Učitelji že leta opozarjamo, da so ure DSP v nekaterih primerih tudi zastonj inštrukcije za starše, ki se ne morejo sprijazniti, da njihov otrok ni odličnjak ali pa se jim z njim ne da ukvarjati in to breme prenašajo na šole, ker vaše strokovne službe niso dobro opravile svoje vloge in so odločbe dodeljevale vsepovprek.
Po drugi strani na dopolnilni pouk prideta npr. v generaciji 60 otrok 2 učenca, ker temelji na bazi prostovoljstva?! Jaz ga izvajam tudi za 2, pošteno opravim svoje ure, ne prevzemam pa odgovornosti, da je odstotek obiska tako nizek. Ko sem začela učiteljsko pot, mi je ta država zaupala, da sem sama presodila, kdo potrebuje dopolnilni pouk, ki je za učenca postal obvezen, če sem ga določila. Danes jih ima 7 v tej isti generaciji odločbo, na dopolnilni pouk pa ne hodijo, ker ni obvezen?!?! Pred 15 leti sem jim dala neopravičeno uro in jih tako na nek način prisilila k dopolnilnemu pouku, saj si za določeno število ur dobil vzgojni ukrep, ki si ga nihče ni želel. Jaz pa naj jih danes dodatno učim zastonj, ker so vaše službe izdajale odločbe vsepovprek!?!? Pa Zavodi za šolstvo? Kakšna je že njihova funkcija? Ali jih res potrebuje v tej silni krizi, v kateri se je znašla naša država? Študijske skupine so že zdavnaj zamrle in se kot neka fiktivna srečanja izvajajo v obliki forumov na spletu, ki so sami sebi namen, enkrat letno pa nas skličejo na nek sestanek, na katerem tako ne vedo, o čem bi govorili, učitelji praktiki pa jezni odhajamo z njega, ker so naša konkretna vprašanja ostala neodgovorjena, saj nihče v tej državi nima volje in poguma za konkretne spremembe.
Novinarka je prispevek zaključila, da na ministrstvu pripravljate spremembe, niste pa povedali ničesar o njih. Kakšne še in kdaj? Morda kaj v tej smeri? Do dobrih in premišljenih sprememb se pride z dialogom, ki ga naš predsednik vlade tako rad poudarja. Kdaj se boste začeli pogovarjati z nami? Še naprej delate v smeri poniževanja in razvrednotenja učiteljskega poklica, saj ste po drugi strani staršem obljubili, da bodo njihovi otroci DSP še vedno dobili in skušate sedaj nas prikazati kot nečuteča bitja, ki nočemo zastonj pomagati vsem tistim otrokom, ki potrebujejo DSP, ki vam je popolnoma ušel iz kontrole. Seveda se upiramo, ker smo na svoja pleča sprejeli že dobršen del krize in ker je na neki točki treba reči odločen in jasen NE. Ta slednji varčevalni ukrep je nepremišljen, diskriminatoren in verjetno tudi ustavno sporen, saj v ustavi piše, da smo pred zakonom vsi enaki, to lahko povedo pravniki. Bom končala pri Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, ki v svojem 23. členu pravi takole: »Vsakdo ima, brez kakršnekoli diskriminacije, pravico do enakega plačila za enako delo.«
V čem se moje ure DSP razlikujejo od ur specialnega pedagoga, ki ima te ure v sistemizaciji in bo še naprej plačan? Ta vlada vseskozi poudarja pomen etike in morale. Ali je moralno in etično reči, da bo nekdo za isto delo plačan, drugi pa ne?
Okrožnico ste sprejeli 23. 12. 2014 in nam jo servirali na prvi šolski dan v novem letu. V naši zbornici smo si prvi dan voščili in zaželeli vse dobro. Kaj pa smo dobili od vas? Še eno javno ponižanje. Boli me, kaj počnete z mano in učitelji v tej državi, ki jih iz vlade v vlado bolj degradirate, ustvarjate strah med nami … Kaj mislite, koliko še imamo energije in kako dolgo bomo še sposobni hoditi z nasmeški na obrazih v razrede in še naprej opravljati svoje poslanstvo, ne samo poklica?
Dokler se zadev ne boste lotili strokovno, sistemsko in v te spremembe vključili tudi učitelje praktike, ne pa pred nas prihajali z enostransko sprejetimi sklepi, ne bom zastonj opravljala ur DSP, prav tako pa vas seznanjam, da bom bojkotirala letošnje popravljanje NPZ.
Na tem mestu pozivam vse učitelje, ki čutijo podobno kot jaz, da se takšnim varčevalnim ukrepom odločno uprejo in zahtevajo za opravljeno delo tudi plačilo ali pa ga preprosto ne opravljajo več.
Hkrati jih pozivam k bojkotu NPZ, dokler ne dobimo odgovorov na vprašanja, ki smo jih zastavljali v zvezi s problematiko NPZ in s problemi, odprtimi v današnjem pismu. Vlada bi mi morala biti hvaležna, saj bi eno leto neizvajanja NPZ (ki je takšen, kot je sedaj, popolnoma razvrednoten, nesmiseln in ne vpliva skoraj na nič) prineslo direktnih 400 000 evrov v državno blagajno, kot mi je v svojem pismu leta 2013 zapisal minister Pikalo. Učitelji imamo še veliko pametnih predlogov varčevanja in smo pripravljeni aktivno sodelovati pri odpravljanju sistemskih napak, ampak dajmo si že enkrat za božjo volje priznati, da je nekaj narobe tudi v sistemu. Tajkuni so za vse krivili delavce, z njimi ravnali skrajno poniževalno, sami pa izkoristili sistem, pobrali denar in nikoli priznali svojih napak. Nismo pripravljeni na takšna poniževanja in jim odločno izrekamo: NE!
V pričakovanju odgovora vas lepo pozdravljam.
