Loka, moj edini pravi dom
22.12.2014, avtor: Stanislav Jesenovec / rubrika: utrip
Do konca januarja si je mogoče v Galeriji Ivana Groharja na škofjeloškem Mestnem trgu ogledati razstavo o življenju in delu Marije Jamar Legat (1914-2003) z naslovom »Loka, moj edini pravi dom!« Dvanajsti dan januarja bi lahko minilo 101. leto, odkar se je v Trbovljah rodila Katki in zdravniku Tonetu Jamarju. Poimenovali so jo Marija Antonija. Z razstavo ter s tekstovno in slikovno privlačnim katalogom Biljane Ristić, Mojce Šifrer Bulovec, Jane Mlakar, Janeza Plantariča in Nine Jelić, ki ju je oblikovala Nana Žargi, se resnično lahko spominjamo imenitne gospe, ki je bila po besedah župana mag. Mihe Ješeta, to že, ko še ni bila poročena. Bila je profesorica francoskega jezika in slovenske književnosti. V njeni delovni knjižici so od 1939 leta bile zapisane zaposlitve na gimnazijah različnih stopenj in značajev v Ljubljani, Mežici, Stični, Škofji Loki ter po letu 1948 na Učiteljišču v Ljubljani. Do upokojitve. Če si v Škofji Loki lahko ta čas ogledamo razstavo o njenem življenju in delu, pa je v Mestni knjižnici Kranj mogoče spoznati na razstavi, ki sta jo pripravili dr. Eva Premk Bogataj in ddr. Francka Premk, prvo damo slovenske slavistike prof. dr. Marjo Boršnik. V katalogu Loškega muzeja o Jamar-Legatovi lahko preberemo, da se je pridružila mladim učiteljem slavistike, ki so se zbirali okrog dr. Borštnikove in pripravljali odlomke za berila in za tisk. To potrjuje tudi seznam strokovnih del in člankov v njeni bibliografiji na koncu kataloga. V njem je skupaj navedenih štiriindvajset prispevkov v vsakoletnem zborniku Muzejskega društva Škofja Loka Loški razgledi, katerega je dolga leta lektorirala, devetnajst strokovnih del in člankov ter štirje prevodi iz francoščine. S srednješolci je bila nekaj časa povezana tudi kot urednica revije Mlada pota, v kateri so objavljali prvence srednješolskih pisateljev in pesnikov. S kom je še povezano njeno literarno ali uredniško delo, preberite v katalogu. Za zaključek naj navedemo izjemno sago Kaibetova hiša na Škofjeloškem placu 1511–1914, v kateri nazorno razodeva nad štiristo pretresljivih in narodno ustvarjalnih let v Škofji Loki, na Škofjeloškem in povsod, kjer so v najrazličnejših vlogah, mudili Ločani. V enem stavku. To omogoča neverjetna odkritja in daje izostrene ideje. Marsikaj tega, kar so naši predniki že doživeli, se nam zdaj ponavlja, le v drugih tehnoloških in razvojnih oblikah.
Ni spregovoril neposredno le o svoji razredničarki Mariji Jamar Legat-Jeji, ampak jo je želel umestiti med vsa pomembna imena, ki so povezana s Poljansko in Selško dolino ter Škofjo Loko oziroma tako imenovanim Škofjeloškim ozemljem. Mag. Viktor Žakelj, po izobrazbi zapisani v njegovem delu Plebiscit 1990, predmetni učitelj matematike in fizike, pravnik, ekonomist, magister ekonomskih znanosti, je seveda najprej spomnil na luteransko obdobje, potem pa izpostavil naše sedanje premajhno vedenje in spoštovanje dr. Janeza E. Kreka, dr. Ivana Tavčarja, dr. Aleša Ušeničnika, prof. Franceta Planine, dr. Pavleta Blaznika, Cvetka Kobala, dr. Branka Berčiča in dr. Acija Lebna. Škoda, ker ni omenil tudi dr. Rudolfa Andrejka. Sočno, tako kot zna le on, je vsakega umestil v njegov čas in dejavnost ter utemeljil, zakaj nam bi morali biti danes v marsičem vzor. K njim ob bok pa je, kot pokojno, postavil Marijo Jamar Legat-Jejo ter kot živeči akademsko slikarko Doro Plestenjak in dr. Aleksandro Kornhauser Frazer. Razmišljujoče so obiskovalci odprtja razstave, sprejeli njegov očitek in napotek. Z Jejino škofjeloško zgodbo je kleno povezanih nekaj družin, s katerimi je prijateljevala, med katere sodijo tudi Plantaričevi. Zato ni nenavadno, da je Janez Plantarič, sicer v šaljivem slogu, dal pobudo, da se v aleji znamenitih Ločanov ob Šolski ulici, samo moškim, končno priključi tudi prva ženska in nesporno naj bi to bila, prof. Marija Jamar Legat-Jeja.
Besedilo k slikam:
Zgoraj: O izletih in potovanjih prof. Marije Jamar-Legat so v katalogu »Loka, moj edini pravi dom!« zanimivi podatki in pestre fotografije. Spodaj levo: Dijakinji iz učiteljišča sta pozorno pregledovali razstavljeno gradivo v Galeriji Ivana Groharja na Mestnem trgu 37 v Škofji Loki. Spodaj desno: Trem je bila razredničarka, trem pa profesorica. Adi Pintar (prvi z leve), od 1975. Leta je učil v POŠ Reteče, ji je še danes hvaležen za pet tisoč dinarjev, s katerimi ga je kot revnejšega učiteljiščnika iz Litije, nepričakovano nagradila za pomoč pri premiku omar. Med vožnjo z vlakom domov jih je našel v knjigi Nekoč je bilo jezero, ki mu jo je tudi podarila.
