Za žalitve naj se minister opraviči
3.11.2014, avtor: Sandi Modrijan, Sviz / rubrika: aktualno
Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je na tiskovni konferenci minuli četrtek izrekel nekaj trditev, ki so upravičeno razburile članstvo SVIZ. Minister je javnost pozval k spraševanju o tem, kdo je odgovoren za stanje, v katerem smo, in kar sam ugotovil, da se ne da ničesar spremeniti, ker sindikati spremembe blokirajo. Prelagati krivdo za mizerne razmere na sindikate javnega sektorja in jih obtoževati, da nasprotujejo vsem spremembam, je vzoren primer oblastniške arogance ter skrajno podcenjujočega in žaljivega odnosa do delavk in delavcev v javnem sektorju.
V zadnjih petih letih so zaposleni v javnem sektorju prek reprezentativnih sindikatov dvakrat že pristali na znižanje plač, ki je bilo prav v šolstvu in kulturi največje; napredovanja v nazive in plačne razrede so povsem ustavljena, kar zlasti mladim, ki od začetka krize sploh še niso napredovali, uničuje vsakršno motivacijo za kakovostno opravljanje dela; redna delovna uspešnost se ne izplačuje že od leta 2009, kar tudi ne pripomore k dobremu delu; splošna uskladitev osnovnih plač se ne izvaja že od marca leta 2009; od leta 2012 so znižana vsa nadomestila, vključno z malico in potnimi stroški; prav tako od leta 2012 so znižane jubilejne nagrade in solidarnostne pomoči, ki so omejene le na zaposlene z minimalno plačo; znižana je odpravnina pri upokojitvi s treh plač na dve; premije dodatnega pokojninskega zavarovanja so se znižale za 70 odstotkov; regres za letni dopust je za veliko večino v javnem sektorju spuščen pod zakonsko zajamčeni minimum. Od leta 2009 so sindikati z vladami podpisali šest (!) aneksov h Kolektivni pogodbi za javni sektor, ki so tej državi privarčevali za debelo milijardo evrov!
Kdo torej ni prispeval ničesar? Kdo vse blokira, spoštovani minister? Kdo ni državotvoren? Kdo ni konstruktiven? Če kdo ta trenutek ni državotvoren, je to kvečjemu slovenska vlada, ki se z zaostrenim varčevanjem v izčrpanem javnem sektorju vrača v leto 2012, v čas najbolj iracionalnih varčevalnih ukrepov, ki so po letu 2011 ponovno poglobili recesijo in državo potisnili na rob splošnega konflikta. Državotvorno bi bilo, če bi slovenska vlada v Bruslju odločno zastopala interese državljanov in državljank, ki so jo izvolili, in si izborila podaljšanje obdobja, ko moramo doseči predpisani dolg, ne pa da vztraja pri preizkušeni in zgrešeni predpostavki, da bo z zniževanjem plač v javnem sektorju in odpuščanjem – do katerega bo nedvomno prišlo, če bi dvignili plačilo staršem v glasbenih šolah in povišali normative administrativno-tehničnim delavcem, knjižničarjem in svetovalnim delavcem v šolah – zagnala gospodarstvo. In ne nazadnje, konstruktivno v tem trenutku bi bilo, da bi se minister Koprivnikar delavkam in delavcem v javnem sektorju opravičil za žalitve in neresnične trditve!
Problematičen in neresničen je tudi ministrov zelo lahkotno izrečen očitek, da so sindikati še pred začetkom pogajanj grozili z vojno napovedjo in popolno blokado. Tega ni izrekel nihče od vodij pogajalskih skupin niti nihče od predstavnikov sindikatov, ki so del pogajalske strani, kot jo opredeljuje poslovnik pogajanj. Izrekel jo je predstavnik sindikata, ki je lahko govoril le v imenu izključno tega sindikata, ki pa ni član nobene od poslovniško opredeljenih skupin sindikatov. Očitno minister, ki je s to izjavo obenem tudi prostodušno razkril, da ne ve povsem točno, s kom se pogaja, prav zaradi nepoznavanja sindikalne krajine neupravičeno posplošuje.
Ostane nam le nasvet za ministra – naj si vzame nekaj dragocenega časa, se poduči, kdo je kdo, čemu vse so se doslej že odrekli javni uslužbenci in tudi kdaj ter zakaj je prihajalo do protestov in stavk v javnem sektorju. SVIZ, ki zastopa 38.000 aktivnih članov in članic v izobraževanju, znanosti in kulturi, si želi, da bi minister še pravočasno spoznal, da z nesprejemljivimi izjavami ta trenutek zgolj (po nepotrebnem) ustvarja pogoje za nov konflikt.
