Postopno do poguma
2.10.2014, avtor: Dragica Motik / rubrika: utrip
Pogum za ustno in pisno izražanje v slovenščini si pridobivamo postopno
Vsako dejavnost, ki jo izvajamo ob dopolnilnem pouku slovenščine, pa naj bo to ekskurzija, kulturna prireditev ali pa gledanje filma in podobno, vedno z udeleženci ovrednotimo. Vsakdo ima priložnost, da na sebi lasten način in na jezikovnem nivoju, ki ga obvlada, izrazi doživljanje opravljene dejavnosti. Vse to so priložnosti za vaje in rabo slovenščine v vsakdanji komunikaciji. Tudi tokrat je bilo tako. Po šolski kulturni prireditvi, ki je bila v Buzetu 31. maja 2014 so nekatere udeleženke zapisale nekaj utrinkov o tem, kako so doživljale prireditev in kaj so se iz tega naučile. V nadaljevanju lahko preberemo nekaj iskrivih utrinkov.
Dragica Motik, prof., učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Buzetu, Čabru, na Reki in v Pulju
Doživljanje sklepne prireditve v Buzetu – utrinki učencev s prireditve
V Buzetu na prireditvi mi je bilo zelo lepo. Tam sem spoznala nove prijatelje in kako je nastalo ime mesta Buzet. Veselim še drugi kulturni prireditvi. (Antonella Ožbolt, 4. razred, Čabar)
Vesela sem, da sem sodelovala na skupni prireditvi. Tako na prireditvi kot na vajah je bilo zelo zabavno. Tudi naučila sem se veliko in mi je zdaj lažje govoriti v slovenščini pred ljudmi. Všeč mi je, da smo se povezovali z drugimi obiskovalci dopolnilnega pouka slovenščine. Bolj zanimivo je, ko nastopa več ljudi in vsak predstavi nekaj novega in drugačnega. (Marina Pavlić, Reka, srednješolka)
Dne 31. maja 2014 je v Buzetu bila kulturna prireditev učencev iz Čabra, Pulja, Buzeta in z Reke. To je bila prireditev vseh, ki hodimo k dopolnilnem pouku slovenščine. Jaz hodim k pouku že štiri leta. Od začetka me uči gospa Dragica Motik. Na prireditvi je bilo zanimivo. Vsi so bili zadovoljni, ker je bilo zanimivo za otroke, mladino in starše. Pelo se je, igralo, pripovedovalo… Spoznali smo, kako je nastalo mesto in ime mesta domačinov – Buzeta, legendo o Cerkniškem jezeru, legendo o Ajdovski deklici in kako sta se poročila sin in hčerka najuspešnejših baročnih slovenskih kiparjev Frančeska Robe in Luke Misleja. Na koncu smo imeli prigrizek. Nekateri izmed nas so imeli intervju z novinarjem Radia Ognjišče in Radia Slovenija. (Stella Ožbolt, Čabar, srednješolka)
Kaj bi na koncu vsega povedala? Bili smo pridni, pogumni, veseli. Tako je bilo pred prireditvijo, na poti Buzet in po prireditvi. Ko smo prišli v tisto, nam določeno dvorano za nastop oz. prireditev, se nam je zdelo, da imamo premalo časa za skupne vaje, premalo prostora, premalo zraka. Vsega je manjkalo. Ko pa se je vse začelo, je vse potekalo, kakor da bi vsak dan nastopali in vadili skupaj. Po prireditvi je bilo lepo videti vse naše goste, starše, otroke, prijatelje in novinarje, kako so jim oči bleščijo in izražajo zadovoljstvo nad našim nastopom. Bili smo presrečni in srečni. Vedeli smo, da smo udeleženci dopolnilnega pouka slovenščine z Reke skupaj z našo učiteljico in z odigrano legendo o Ajdovski deklici in zlatorogu dosegli nastop, ki se ga bomo dolgo spominjali. Navdušili smo tudi gosta iz Slovenije, z Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu gospoda Rudija Merljaka, ki nam je iskreno čestital in rekel, da tako lepe, vsebinsko bogate in kakovostno izpeljane prireditve še ni videl! ( Lili Čargonja, Reka)
Letos zaradi visoke nosečnosti nisem mogla sodelovati na zaključni prireditvi kot igralka, ampak sem se je udeležila kot gledalka. Čeprav sem verjetno bila bolj sproščena kot tisti, ki so nastopali, tudi jaz sem imela majhno tremo, ker sem bila seznanjena s vsebino prireditve in sem res želela, da vse poteka, kot je načrtovano. Na srečo, prireditev je bila zelo uspešna, je tekla gladko, vsi nastopajoči so bili dobro pripravljeni in so dali najboljše od sebe. Program je bil pester, od otroških pesmic in igric, preko informacij o Buzetu, kraju v katerem je potekala prireditev, do zelo ambicioznih scenskih iger, ki so jih izvajali odrasli. Jaz sem tako napeto spremljala program, da sem celo opazila nekaj majhnih napakic in negotovosti nastopajočih, za katere sem prepričana, da jih drugi gledalci niso niti opazili. Vmes smo vsi skupaj, igralci in gledalci, peli veliko slovenskih otroških in ljudskih pesmi. Jaz sem bila navdušena nad priložnostjo, da lahko z ostalimi nekaj zapojem in na tak način sodelujem v prireditvi. Mislim, da so se podobno počutili tudi drugi gostje, ker so se vsi z veseljem vključili v petje. S tem srečanjem in prireditvijo v Buzetu smo na zelo lep način sklenili to šolsko leto, se vsi skupaj malo boljše spoznali in se družili v sproščenem vzdušju. (Maja Degmečić, Buzet)
V soboto, 31. maja letos smo imeli zaključno šolsko prireditev učencev oz. udeležencev dopolnilnega pouka slovenščine iz Pulja, Buzeta, Čabra in z Reke. Bilo je zelo lepo. Jaz sem igrala tri vloge in sem na začetku povedala nekaj o Buzetu. Po prireditvi sem se počutila zelo srečno. Mislim, da sem uspešno odigrala svoje tri vloge. Bila sem zelo navdušena. Gledalci so lepo sprejemali program. Zdi se mi, da smo vsi bili dobro pripravljeni. Učiteljica je zelo skrbela za vse. (Zdravka Teklić, Buzet)
Srečanje učencev dopolnilnega pouka slovenščine iz Pulja, Čabra, Buzeta in z Reke je zame bilo zelo lepo. Razveselili so me najmlajši učenci, ki so prišli iz Pulja in tako veselo zaigrali o dnevih v tednu, in potem še vsi ostali otroci, ki so skupaj tako veselo zapeli. Pesem je vedno tista, ki povezuje ljudi, saj so tudi odrasli udeleženci dopolnilnega pouka slovenščine zelo lepo zapeli. Peli so večkrat med prireditvijo in igralskimi nastopi in tudi na samem koncu. Veseli me, da je tudi moj sin sodeloval. S kitaro nas je spremljal pri petju. Želim si, da bi se tudi on naučil slovenščine, da bi vsaj razumel slovenski pogovor.
Učenci iz Buzeta so na zanimiv način zaigrali priredbo zgodbe slovenskega pisatelja Andreja Rozmana Roze z naslovom »»Filodendron in sreča« ter se po tej igri še pogovarjali o sreči.
Tudi otroci iz Čabra so lepo predstavili pogovor med dvema ljubljanskima baročnima kiparjema. Udeleženci z Reke pa so zaigrali znano legendo povezano s slovenskimi gorami ter zapeli številne ljudske pesmi.
Vse je bilo lepo in veselo, potekalo pa je lahkotno in brez ovir. Srečna sem, da sem tudi jaz sodelovala v enem takem dogodku in rada bi to še večkrat ponovila. Upam da bomo še uprizorili takšna srečanja pri nas v Buzetu ali pa v krajih drugih udeležencev dopolnilnega pouka slovenščine. Takšna srečanja nas povezujejo in so lepa vez s koreninami naših družin.
Še prigrizek, ki smo ga po zaključku prireditve v hotelu Fontana bili deležni po zaslugi Slovenskega kulturnega društva Lipa iz Buzeta, je bil okusen. Tudi to je bila še dodatna priložnost za srečanje, druženje in pogovor vseh udeležencev dopolnilnega pouka slovenščine iz različnih krajev.
Novinarji pa so bili zelo aktivni. Zbrali so dosti vtisov od različnih učencev, udeležencev prireditve ter naše učiteljice. Nekatere izmed oddaj o našem dogodku v Buzetu smo že slišali ter o tem brali na različnih spletnih straneh. (Bojana Hajduk Černeha, Buzet)
Jaz sem doživela skupni nastop navdušeno. Bilo nas je veliko, mladih in starejših ampak bili smo uigrani, kot da vsak dan nastopamo skupaj. Bila sem ponosna, da sem sodelovala. Vse je teklo kot mora biti. Program je bil zelo zanimiv, ker so bile vključene pesmi in igre. (Štefanija Sliško, Pulj)
Prireditev v Buzetu me je odpeljala v davne čase, ko so živele vile in čarovniki. Pesmi, ki smo jih zapeli, so dopolnjevale legende, ki so jih zaigrali naši sošolci, soudeleženci pouka. Zelo se me je dotaknilo to, kako je bilo vse skupaj smiselno povezano v celoto. Udeleženci so bili združeni v skupino, čeprav so prišli iz štirih krajev. Vsi so svoje vloge lepo zaigrali. Pesmi, ki smo jih peli, so me ganile do srca. Navdušena sem bila nad usklajenim in lepo organiziranim potekom. (Mirjana Gomzi, Pulj)
Sledi mejl z likovnim prispevkom Lukasa Višića iz Buzeta. Lukas je v šolskem letu 2013/2014 prvo leto obiskoval dopolnilni pouk slovenščine.
