Njene mandale
2.10.2014, avtor: (šr) / rubrika: utrip
Polni koledarji, polni dnevi, polne glave. In na vse to še nove informacije, še nove naloge, še nova pričakovanja in celo zahteve. Človek pa je še zmeraj le – človek. Res, da nam sodobna tehnologija olajša veliko, a obenem nas zasvoji, po svoje zasiči. Težnja po miru, tišini, ravnotežju in harmoniji je še zmeraj človekova potreba, kot je bila nekdaj, le da jo je morda na videz zdaj teže zadovoljiti. A pot do tovrstne harmonije zmeraj je. Če nimamo v bližini gozda, idiličnega travnika, deroče reke, neskončnega morja ali vsaj igrivega potoka, ki nam najhitreje pomagajo začutiti sebe, si pomagamo drugače. Imenitna popotnica je izbrana glasba, primerno gibanje, predvsem tudi umetniško izražanje. Prelivanje barv in sledi, ki jih puščamo za sabo, so zagotovo pot vase. In ustvarjanje mandal toliko bolj. Geometrijski liki različnih oblik in barv, figure, liki in simboli. Vse to se v mandalah ponavlja, se širi in se oži, raste in razrašča; se pretaka in zliva, se prepleta in spaja. Mandale – poimenovanje izvira iz sanskrta in pomeni kolo, sveti krog, pravzaprav tisto, kar je bistvo – so že od nekdaj pripomogle k zbranosti, služile so kot osnovni simbol pri meditaciji. Pomagajo najti pot k sebi, pot k miru in sožitju s seboj. Najbolj poznane so tibetanske mandale, ki so ustvarjene po posebnih tradicionalnih navodilih in imajo omejeno število motivov. Pri osebnih mandalah ni takšnih omejitev, saj izražajo osebno doživljanje zunanjega in notranjega sveta.
Lučka Selan (1950–2002), profesorica likovne pedagogike, tudi prejemnica najvišje državne nagrade RS na področju šolstva za svoje izjemno ustvarjalno in pedagoško delo, je v svojem prekratkem življenju slikala na svilo, oblikovala iz žice in gline, ustvarjala je v pastelu, akvarelu, grafiki …, predvsem pa nam je zapustila tudi mandale, veliko mandal. Nekaj barvitih, ki so nastale v njenem najustvarjalnejšem obdobju, delimo tokrat z vami. Kdo ve, kaj boste zagledali v njih, na kakšna pota vas bodo popeljale … Izbrali smo svetle, spodbudne, takšne, da vas razveselijo, vzbudijo v vas optimizem, vas ožarijo tudi na kak temačen dan. In predvsem, da vas spodbudijo, da morda poprimete po barvnih svinčnikih in si ustvarite čisto svojo, samo vašo mandalo.
Več o umetnici smo zapisali že pred leti, ko smo Šolske razglede opremili z njenimi vilinskimi bitji (ŠR št. 19/2009). Besedilo, ki je takrat pospremilo njeno ustvarjanje, objavljamo zdaj za vas tudi na eŠR.
Sedem let pozneje
Lučka Selan (1950–2002), profesorica likovne pedagogike in angleščine, Ljubljančanka, je vse svoje strokovno delo namenila mladim. Številnim otrokom je pomagala odkriti njihov talent za slikanje, ki so ga potrdili z nagradami na mnogih natečajih doma in na tujem, od Indije do Argentine (Japonska, Kitajska, Makedonija, Poljska, Romunija, Finska …). Svojo poklicno pot je začela na Osnovni šoli Mirana Jarca v Ljubljani, nadaljevala jo je na šoli Milana Šušteršiča, Ivana Cankarja na Vrhniki in nazadnje na Osnovni šoli Jožeta Moškriča v Novih Jaršah – tam jo je tudi mnogo prezgodaj sklenila. Za svoje izjemno ustvarjalno in pedagoško delo je 1998 prejela najvišjo državno nagrado RS na področju šolstva, imenovana je bila tudi z nazivom svetnik.
Narava ji je pomenila ogromno – živali in rastline, še posebno rože, ki jih je prikazala na razstavah svojih slikarskih del. Razstavljala je v galeriji Gal na Petkovškovem nabrežju, v šišenski galeriji pri Tivoliju, v dvorani kulturnega doma Ivan Cankar na Vrhniki, v Radovljici … Ustvarjala je v pastelu, akvarelu, gvažu in temperi. Slikala je na svilo, oblikovala iz žice, ljuba sta ji bila tako grafika kot kiparjenje z glino.
Jeseni leta 2002 je izšla njena prva knjižica V skrivnem svetu škratov, žal teden dni po njenem odhodu. Njihov svet ji je pomagal skozi najtežje obdobje njenega življenja, ko se je mnogo premlada spoprijemala z zahrbtno boleznijo. Zadnje svoje tedne se je družila z vilami, z njimi delila svoja občutja, želje, strahove, spoznanja – tudi o neizbežni minljivosti.
Zdaj, sedem let po njenem odhodu, so njena vilinska bitja spet oživela. Za to so poskrbeli njeni najbližji – mož, hči in sin ter prijatelji.
Prav v teh dneh je tako izšla druga knjižica Lučke Selan, in sicer z naslovom V svetu vil. Besedilo zanjo – v angleščini in slovenščini – je ustvarila pred sedmimi leti, v svoji zadnji jeseni. In tudi podobe so nastale takrat. Res je sedem pravljično število. In le kdo, če ne prav vile, to dobro vedo. Po sedmih letih so tako znova in še drugače povezale družino Lučke Selan z njenimi najbližjimi prijatelji, nekdanjimi učenci in sodelavci. In še z mnogimi, ki boste ob knjigi vstopili v svet vil. In tako tudi v Lučkin svet, ki je še zmeraj med nami in mi v njem …
PRILOŽNOST ZA RAZGLEDOVCE -Prikupno knjižico Lučke Selan V svetu vil ponujamo tudi vam, dragi razgledovci. 12 zgodbic – v slovenščini in angleščini – pričara vilinski svet, zelo prepleten z našim vsakdanom. Ob prikupnih ilustracijah vile oživijo in se nam še bolj približajo … V teh predprazničnih dneh smo tega še posebno veseli … Knjižica bo zelo razveselila tudi decembrske dobre može.
