Mladi - izgubljena prioriteta
13.5.2014, avtor: Žiga Vavpotič / rubrika: aktualno
S tem zapisom nočem postati del vsesplošne kritike vlade Republike Slovenije, ki jo je vodila predsednica mag. Alenka Bratušek. Z veseljem sem pred dnevi napisal vsem ministrom zahvalo za njihovo vloženo delo. Priznate ali ne, v tej Vladi se je čutilo mnogo iskrenega po tem, da se naredi nekaj za skupno dobro. To ne spremeni dejstva, da so prav politiki pahnili Slovenijo v ponovno nestabilnost. Povsem brez potrebe ali, če si že nalivamo čistega vina, zaradi lastnih 'ego tripov'. In nam dali lekcijo glede (ne)odgovornosti. Seveda ne želim, da se pisanje bere kot razmišljanje neizbranega užaljenega kandidata za državnega sekretarja. Če smo iskreni, sem lahko hvaležen, da se imenovanje ni zgodilo. Vendar s tem zapisom želim, da se opozori na način delovanja slovenske politike, na to, kako nepomembno je načelo meritokracije v našem prostoru in da vsem prihodnjim opcijam povemo na glas – mladi nismo, ne smemo in nočemo biti PR orodje. Da, ta zapis je opozorilo, da se, pardon izrazu, s tematiko mladih ni več za z********. Razen če smo pozabili, da so mladi ključni za razvoj naše prihodnosti.
Mladi so prioriteta
Bila je zanimiva izkušnja. Vse od dneva, ko je prišla pobuda iz kabineta predsednice vlade, če bi bil pripravljen pomagati pri tematiki mladih. Že lani decembra sem predsednici vlade po tehtnem premisleku ponudil roko sodelovanja. S poudarkom na vsebini. In predlogom za srečanje. Odgovora ni bilo. Predsednica vlade se je odločila, da bo najprej javno obljubila, da bo imenovala državnega sekretarja za mlade. Moje ime je prišlo v javnost in mnoge interesne skupine so izrabile ta čas za blatenje mojega imena. Bila je zahtevna lekcija slovenske politične kulture, malce stresna, vendar koristna. Seveda so v majhni Sloveniji ljudje iz ozadja dobili imena in priimke. Mediji so prijazno objavljali popravke. Jaz pa sem hvaležen za novo lekcijo. ��eprav je čas tekel, je spoštovana predsednica vlade želela, da ime za državnega sekretarja predlaga Svet vlade za mladino. Seveda smo člani Sveta vlade predsednici povedali, da je pričakovati enotno ime približno tako, kot da bi vsi državljani pričakovali enotnost slovenskega parlamenta (no, z malce mladostne (pre)drznosti, na koncu se je pokazalo, da je izziv najti enotnost že v lastni stranki). Mladi smo še enkrat pokazali, da znamo biti drugačni, res je, nismo se poenotili glede enega imena, vendar je predsednica vlade 19. marca letos na mizo dobila tri imena. Moška. Slednji podatek ni nepomemben. Edini odziv predsednice vlade je namreč bil, da bi si na tem mestu želela – žensko! O tem, če je spol resnično edina prava lastnost in kompetenca za mesto državnega sekretarja za mlade, naj presojajo strokovnjaki. Jaz zase vem, da enakopravnost spolov živim. Z dejanji. Vendar temeljim svojo kadrovsko strukturo na vprašanju sposobnosti in kompetenc.
Mladi so bili prioriteta. V besedah. In za PR.
Država ni dobila državnega sekretarja. Niti državne sekretarke. Seveda je logično, da se to ne bo zgodilo. Pametna vlada bi naredila spremembe, ki bi jih kot v. d. do nove vlade vodili obstoječi kadri, se razume. Kar skrbi, je to, da je bil edini kriterij za funkcijo – spol. Ne, ni bila pomembna izobrazba, izkušnje, rezultati, reference. Drugače si ne znam razložiti dejstva, da spoštovana predsednica vlade ni niti poklicala na pogovor treh uradno predlaganih kandidatov. Spoštovana predsednica vlade, malce mladostno hudomušno (vzemite dobronamerno): trije fantje, ki smo bili uradni kandidati, smo dovolj veliki, da smo navajeni, da nam je kakšna punca v življenju že rekla – ne. Vendar nam jo je vsaj uspelo povabiti na prvo pijačo! Ljudje govorijo z dejanji. Kot sem zasledil v medijih, je podobno usodo doživel tudi potencialni minister za zdravje Danijel Bešič Loredan. Seveda. Kdo sem jaz, da bi sodil o načinu delovanja predsednice vlade ali še huje, da bi si drznil pisati o politični kulturi.
Razočaran sem. Tudi jezen. Ker se je v sredo pokazalo, kar so mnogi govorili že dlje. Jaz pa sem s svojimi rožnatimi očali verjel. Naivno. Oba zakona (Zakon o javnem interesu v mladinskem sektorju in Zakon o mladinskih svetih), potrebna za spremembo, da bi tematika mladih postala medresorska, nadministrska, sta, pozor, bila v Državnem zboru umaknjena v sredo, in to kljub temu, da ju je vlada potrdila. Seveda bo izgovor – vladna nestabilnost. Lepo vas prosim … Če vlada nekaj potrdi, potem je to kruta realnost! Mladi so postali hitro najmanj pomembna tema … Se razume, ladja tone. Ne, ni bilo junaka, ki bi se v Državnem zboru boril, da bi vse to, o čemer smo govorili pol leta, realizirali! Umik! Trinajst proti nič so glasovali! Bravo, tovarišija. Včasih se sprašujem, za koga so naši dedki in babice dajali življenja. Za vas, ki na koncu zadevo umaknete?! Tako ali tako mladi tega ne bodo opazili, ste si mislili. Da, če smo imeli prej veliko besed o tem, kako so mladi pomembni, smo zdaj z dejanji pokazali vse. Ne, ne bi bilo treba imenovati novih ljudi. Z zdajšnjim direktorjem Urada za mladino bi se dogovorili, da vodi proces do nove vlade, slednja bi imela pripravljene pogoje in mladi bi končno lahko postali tema, s katero bi Slovenija celo mednarodno lahko dosegla preboje. Tako je vsem članom Sveta vlade za mladino lahko samo žal, da nismo vzeli v roke mobilnega telefona in naredili selfija. Vsaj fotografija bi bila lahko spomin, da so nam nekoč pripovedovali pravljice, ki smo jih verjeli. Zdaj nimamo – nič. Ne državnega sekretarja ali sekretarke, tudi ne okrepljenega Urada za mladino. Nič. Samo upamo lahko, da bo naslednja vlada razumela, da morajo biti mladi tematsko uvrščeni medresorsko.
In da, predsednica vlade je imela izjemno priložnost. Mladi smo ji verjeli. Dajala je upanje. Priznati je treba, da si je vzela za mlade čas. Spoštovanja je vredno, da smo skupaj dokončno uskladili Jamstvo za mlade. Vendar jeza ne mine. Tudi razočaranje ne. Še manj občutek, da smo bili mladi … Naslednja vlada bi lahko imela idealno postavljene temelje, da stori spremembo. Ploskali bi pogumu, da so naredili zadnjo potezo. Da so se za nas borili. Ampak ne, oni so soglasno potrdili – umik. In potem naj se mi borimo za državo? In potem naj mi verjamemo, da nas ne bodo izdali, prodali lastni materi? Sram naj bo vse poslance, vso koalicijo, čisto vse, ki niso naredili na koncu nič, da bi to, kar smo pripravljali pol leta, realizirali. Da, mladi smo izgubljena prioriteta predsednice vlade Alenke Bratušek. Politika je sama zabila svoj avtogol. In od tu vrnitve ni. In če si smem dovoliti: zdaj, ko slišim, da ima predsednica vlade v odstopu politične ambicije za prihodnost, mislim, da smo mladi izgubljena priložnost. Takšne več ne bo. S toliko volje po spremembi, enotnosti, dobrimi idejami in pripravljenostjo, da se stvari spremeni. Nisem poklican, da pametujem o vladanju. Vendar vsak otrok, ki se zna igrati 'zemljo krast', ve, da se tako v življenju ne zmaguje. Da dvigneš pričakovanja in potem narediš umik …
Mladi bodo ostali prioriteta. Celo nacionalni interes. Slovenija, mladim prijazna država!
Vendar resnica, ki jo pogosto nočejo slišati drugi: Čas je vedno na strani mladih! Tudi zato verjamem, da so mladi nacionalni interes. Pred časom sem zapisal, da bi Slovenija morala ubrati strategijo, da bo mladim prijazna država. To, kako pomembni so mladi, se zavedajo mnogi. Vesel sem priložnosti, da sem postal eden prvih prejemnikov Rockefellerjeve štipendije za aktivno sodelovanje na srečanju Trilaterale. Organizacija, ki je združevala modrost predvsem sivih gospodov, kot sta David Rockefeller in Henry Kissinger, je ugotovila, da na mladih svet stoji in odprla svoja vrata. Prepričan sem, da bo nekoč to storila tudi Slovenija. Preveč cinično bi bilo, da bi napisal, da je očitno vse, kar potrebujemo, čas. Ta ni na naši strani. Skoraj trideset odstotkov brezposelnih mladih, število tistih, ki so se odselili iz države, se šteje v tisočih. Mene skrbi!
Bil sem pripravljen prevzeti odgovornost. In narediti nekaj dobrih stvari za mlade. Tudi zato si bom jemal pravico, da nisem tiho. Kot popotnico naslednjim vladam, ki, upam, da bodo tematiko mladih vzele bolj prioritetno z dejanji, z veseljem delim nekaj idej, ki sem jih zapisal v program. Mislim, da jih je nujno kmalu realizirati. Na koncu, vsaj pri meni, so pomembni rezultati in učinki. Tako je, ko moraš preživeti na trgu.
Po mojem mnenju je na področju mladih nujno narediti drugačen, mnogo širši korak razumevanja mladih. Tudi zato je treba dobiti dodatna sredstva iz zasebnih virov. Nujno je postaviti ustanovo, ki bo z vsaj milijonom evrov podpirala z začetnim kapitalom podjetniške ideje mladih, jim dajala štipendije za najboljše univerze na svetu. Seveda je treba primarno urediti komunikacijo – najti pot, da bo možno vse obstoječe priložnosti, program in organizacije ustrezno komunicirati z vsemi mladimi. Z bankami je treba postaviti sistem, da bodo mladi lahko najemali stanovanja pod ugodnimi pogoji z možnostjo poznejšega odkupa. Mlade je treba spodbujati k razvoju različnih inovacij in Slovenijo postaviti s tematiko mladih ne samo na evropski zemljevid, temveč tudi na svetovnega. Nujno je vzpostaviti sistem, da bodo ideje mladih slišane in da bodo dobili povratno informacijo; Za tiste najboljše pa se je vredno boriti, da bodo implementirane. Za podporo implementaciji je treba prepričati vse deležnike, da postavijo svetovalne odbore mladih – od predsednika države do županov. Podpisati je treba bilateralne sporazume z vsaj 15 državami na področju sodelovanja mladih, aktivirati je treba diplomatsko mrežo, da analizira priložnosti, ki se mladim ponujajo mednarodno. Vredno bi bilo prepričati novinarje v skupen projekt, da predstavljajo pozitivne zgodbe, ki jih mladi ustvarjajo. Pogosto so slovenski mladi izjemni heroji, ki dosegajo svetovne uspehe. Z vidika zaposlovanja mladih je nujno najti priložnosti – odpreti za mlade javni sektor, postaviti enotno platformo za podjetništvo in spogajati ustrezna davčna znižanja za začetek poslovanja, dogovoriti bo treba tudi medgeneracijsko solidarnost med mladimi in starejšimi. Prav koncept medgeneracijskega sodelovanja je treba postaviti kot model za reševanje socialnih izzivov – med drugim tudi pokojninske reforme. Dobro bi bilo, da Slovenija postane mentorska država, v kateri ima vsak mlad človek, star med 15 in 30 leti, svojega mentorja. Nujno je povezati najboljše mlade, ki jih ima Slovenija razpršene po vsem svetu, z matično domovino. Modro bi bilo postaviti 'bazen' mladih, sistem testiranja mladih, ko končajo izobraževanje, da jih gospodarstvo laže prepozna in umesti v svoj prostor. Tu je še enotna kartica popustov za mlade, spodbujanje prostovoljstva prek družbeno odgovornih nacionalnih akcij. To je le nekaj idej, ki morajo voditi h konkretnim ciljem – ustaviti in zmanjšati brezposelnost mladih, zajeziti odhod mladih, ki gredo jezni in razočarani, postaviti sistem, da se bodo mladi čutili slišane in upoštevane. Seveda je treba rešiti stanovanjski izziv, da bodo lahko zaživeli samostojno, mlademu človeku vredno življenje. Seveda pa je treba ohraniti tudi že zastavljene cilje Urada za mladino in slediti vsem tekočim pomembnim dokumentom in procesom. Da o tem, da bi Slovenija morala omogočiti e-volitve, raje ne razpredam. Tako polnih ust smo, kako si želimo večjo participacijo mladih. Me zanimajo junaki, ki si upajo obljubiti, da bomo na naslednjih volitvah že lahko volili prek spleta!
In mladi bomo hodili naprej. Skupaj. Za prihodnost vseh.
Marsikaj mi je v življenju uspelo. Simbioza je odmeven projekt, Zavod Ypsilon je ena najhitreje rastočih nevladnih organizacij za mlade. Ni mi uspelo postati del sistema, na koncu ne tudi zaradi osebnih interesov posameznikov v mladinskem sektorju, ki nikoli ne bo sprejel drugačnih pogledov, meritokratskih pristopov in kar sem se naučil skozi to lekcijo, žal, iskrenega delovanja (nalijmo še tu čistega vina, saj nekateri čepijo na državnem denarju, brez obveznosti, brez rezultatov in brez odgovornosti za mlade), da bi lahko ponudil svoje znanje in s tem pomagal mladim, da naredimo tako nujne spremembe. Vendar ni čas, da bi metal puško v koruzo. V tem procesu se je zgodilo tudi veliko dobrega. Tisto, kar najbolj cenim, je, da sem spoznal pozitivne, celo izjemne ljudi. Ti vlivajo upanje. Z rezultati, razmišljanji, dejanji. In tudi zato sem pred časom zapisal, da je očitno, da je treba sistem spreminjati drugače. Čas je za civilno družbo, ki bo resno postavila ogledalo politiki. In ponudila vsebino. Te je bilo v zadnjih letih absolutno premalo.
Verjetno bo to odmevalo. Naj. Ker več kot očitno politika še ni dojela – mladi bomo šli naprej, v prihodnost. Prihaja generacija, ki se ne bo več delila glede preteklosti. Prihaja generacija, ki bo sposobna postaviti spomenik preteklosti, in sicer z napisom: Vsem žrtvam preteklosti. Za spravo. Za prihodnost.
Zato je prav, da mladi storimo korak naprej. S politiko ali brez nje. Za prihodnost vseh.
Žiga Vavpotič je strokovni direktor Zavoda Ypsilon in pobudnik projekta Simbioza. Je doktorski študent in prvi med 15 mladih na svetu, ki so postali Rockefeller Fellow mednarodne organizacije Trilaterala. Bil je tudi kandidat za državnega sekretarja za mlade, s predlogom nekaterih članov Sveta vlade za mladino.
