Smelo ravnateljevo vabilo Kokričanom
28.10.2013, avtor: Stanislav Jesenovec / rubrika: utrip
Po besedah podžupanje MO Kranj Nade Mihajlović je bil teden pred začetkom Kostanjevih počitnic (krompir pri nas že nekaj časa počiva v kleteh ) v kranjski občini zapolnjen kar s štirimi dogodki v povezavi s šolami. O praznovanju 100-letnice podružnične šole Mavčiče in obnovi športnega parka pri stari šoli v Stražišču smo že poročali, tehniška srednja šola nas žal ni povabila na spoznavanje mehanike in mehatronike, na katerem je bila prisotna podžupanja, bili pa smo skupaj 24. oktobra na slovesnosti ob 40-letnici podružnične šole Kokrica, ki je del OŠ Franceta Prešerna v Kranju. Pa ne le mi, ampak nekdanji vodje, učitelji in vzgojitelji v šoli in vrtcu, sedanji, ki so pripravili prisrčen program ter gostje iz OŠ Franceta Prešerna Črenšovci in Maribor. Da je bil večnamenski prostor/telovadnica poln staršev in drugih sorodnikov otrok, je na Kokrici samoumevno. Šolski kolektiv vsa leta vzorno sodeluje s krajevno skupnostjo in njenimi društvi in organizacijami.
Po predvajani instrumentalni izvedbi himne Slovenije Zdravica/Zdravljica skladatelja Stanka Premrla so nekateri sicer ploskali, a ko je ozračje slavnostno, se na eno oko spregleda tudi to. So pa krepko (sodobno, veliko?) zaploskali ravnatelju osnovne šole Alešu Žitniku, ko jih je po besedah pohvalil in povabil z besedami: »Šola niso samo zidovi, ampak šola ste predvsem učenci, učitelji, starši. Vsem skupaj čestitam in vas vabim na 50. obletnico, ko bomo praznovali z novo telovadnico. Morda pa celo s polno devetletko.« Zgradba za tak obseg šole je na Kokrici v zraku že od njenega odprtja avgusta 1973. leta. Tak je bil projekt, kateri po besedah Andreja Bitenca, ki je 25 let vodil to podružnično šolo, ni bil uresničen. V okviru II. samoprispevka Občine Kranj niso zgradili še dela zgradbe za višje razrede in telovadnico. Morda je podžupanja Nada Mihajlović že pred slovesnostjo vedela za ta neuresničeni projekt, a je slišala le na tisto uho, skozi katero je vstopila beseda telovadnica. »Lahko je med novimi cilji šole tudi telovadnica, saj je šola pomembno prispevala k družbenemu življenju tudi na Kokrici. Leta 1984 je bilo v sodelovanju s šolo ustanovljeno društvo Mladi gasilec, odlično sodeluje s turističnim društvom in mnogimi nevladnimi organizacijami.« Za srečo pri uresničitvi potrebe je šoli podarila podkvico.
Kar poln teden so na Kokrici z najrazličnejšimi prireditvami slavili obstoj tega vzgojno izobraževalnega kolektiva in kot darilo pridobili dvajset slik Lojzeta Dežmana. V treh oddelkih v vrtcu ima 67 otrok, v desetih paralelkah od 1. do 5. razreda pa 164. Največ jih je bilo v šoli v šolskem letu 1974/75, ko so jo obiskovali 204 učenci.
V iskrivem programu smo iz ust učencev in učenk v različnih oblikah zvedeli, kako so se šli v šolskem muzeju pouk iz 30. let prejšnjega stoletja, slišali nekaj nabritih šolarskih domislic in spoznali, da so v dveh nadstropjih nekatere učilnice velike z velikimi okni, druge majhne z majhnimi okni. V njih ni veliko prostora za igro, je pa v njih toplo. Včasih še preveč. Da imajo od letos zelo lepa in čista stranišča in sicer zelena za dečke ter oranžna za deklice. Da so učilnice opremljene z interaktivnimi tablami, a kaj, ko sonce pogosto sije prav nanje in potem nič ne vidijo. Da za telovadbo tečejo gor in dol po stopnicah, kot, da bi tekli po hribu in, da je šolsko igrišče brez sence. Tako je sedaj. Če se vrnemo k pripovedi Andreja Bitenca, pa spomnimo, da so Kokrici to belo šolsko zgradbo starši priborili. Spomnil jih je, da je na Kokrici tako je zavrelo, da je milica varovala kranjskega župana, da je lahko miril. Starejšim kot nadomestek ni bila všeč, a kljub temu so jo široko sprejeli. Zato ni bilo nenavadno, da smo iz ust enega od nastopajočih slišali, da je Kokrica najlepša vas na svetu, prav taka pa je tudi njihova šola.
Če vsaj novinarji ne dobimo pisnega programa in avtorjev,ki so ga pripravili in izvedli, se lahko zgodi, da pri naštevanju izvajalcev koga nehote izpustimo. Zato naj slovesnost ob 40 letnici šole na Kokrici, opredelim, da je bila vsebinsko, izvedbeno in tehnično izpeljana za vzor drugim pripravljalcem takih prireditev. Predvsem pa, vse povedano in zapeto smo lahko vsi v telovadnici/dvorani dobro slišali in razumeli.
Slika zgoraj: Ravnatelj Aleš Žitnik si je napovedal resno delo. Spodaj levo: Andrej Bitenc je spomnil, da je v šolskem letu 1973/74 obiskovalo kokriško šolo 176 učencev v dveh izmenah ter 47 v podaljšanem bivanju. Spodaj desno: Njihovi spisi o šoli so pošteno razkrili marsikatero spoznanje o pouku ter željo in potrebo, da bi bil ta še bolj prijeten. (Foto: Stanislav Jesenovec)
