Umetniški večer dijakov 2. U Gimnazije Velenje
16.4.2013, avtor: Pika Polona Sovič
V petek, 12. 4. 2013 smo se v Orgelski dvorani Glasbene šole Frana Koruna Koželjskega Velenje predstavili dijaki 2. letnika umetniške gimnazije Velenje. Kljub našim malce dvomljivim pričakovanjem o uspešnosti prvega umetniškega večera sta bila koncert in razstava za nas popoln uspeh in velika spodbuda za nadaljnje in, kar je najpomembnejše, skupno ustvarjanje tovrstnih večerov.
Umetniški večeri so na naši šoli že tradicionalni; umetniški razredi od drugega do četrtega letnika vsako leto pripravimo razstavo in koncert, na katerem se s svojimi likovnimi deli in glasbenimi točkami predstavimo dijaki likovne in glasbene smeri. Za naš prvi takšen večer nam je njegova organizacija bolj kot sama izvedba predstavljala precejšen izziv. S pripravami naj bi pričeli že decembra, ko smo izbirali naslov, ki se je moral navezovati na barvo. Predlagani naslovi: Mavrični ljudje, Mavrica in smrt, Hiša s streho … Super začetek! Nekako je bila najboljša možnost prva, vendar smo izbiro prestavili za dober mesec, dokler se nismo vsi zedinili v naslovu Ko se čas obarva. Za skupno točko, kjer sodelujemo likovniki in glasbeniki, smo določili pesem iz mjuzikla Čarovnik iz Oza Tja za mavrico. Pa veselo na delo! Ampak nismo bili nobene izjeme, saj smo vse prelagali tja do zadnjega tedna pred nastopom, ko nam je voda že pošteno tekla v grlo. Pa se je le vse uredilo do devetnajste petkove ure, ko smo otvorili razstavo. Slike, fotografije in kolaži so obarvali stene glasbene šole, za resničen pridih mavrice pa je poskrbel skozi prizmo ustvarjen šop barv.
Po razstavi smo obiskovalce povabili v dvorano, kjer se je pričel koncert. Sproščeno vzdušje v zaodrju je zadušilo tremo. Program je bil pester, kar se tiče instrumentov, pa tudi skladb - od baročnih opernih arij do programske glasbe 20. in 21. stoletja. Skupna točka ob koncu je uspela in popestrila celoten večer. Ko smo zapustili oder, je med nami prevladalo splošno navdušenje; srečni ob uspešno izpeljanem programu smo si zaploskali še sami, sledil pa je razredni objem. Vsekakor smo bili v tistem trenutku povezani bolj kot kdajkoli prej, kar je tudi eden od namenov umetniških večerov. Prijetno utrujeni smo prejemali pohvale naših najbližjih, profesorjev in prijateljev.
Naj zaključim z mislijo, da se nekateri premalo zavedajo, kako pomembni so za nas ti večeri. S trudom, ki ga vložimo v nastop, razstavo in v samo organizacijo, se pokaže in okrepi naša medsebojna povezanost in zavedanje, česa vse smo sposobni ustvariti kot razred. To pa nam daje spodbudo za naše nadaljnje umetniško udejstvovanje.
