Ob dnevu upora
28.4.2013, avtor: Darko Štrajn / rubrika: utrip
Svoji kolumni, ki nam jo je pisec poslal za prihodnjo številko Šolskih razgledov, je priložil še svoj govor, ki ga je imel pred dnevi na proslavi ob dnevu upora (Šentrupert, Laško, 27. aprila 2013). Takole je ogovoril zbrane:
Spoštovani!
Najprej vse pozdravljam kot ustanovni član Odbora za pravično in solidarno družbo, neformalnega združenja, ki se je porodilo v okviru vstajniškega gibanja z namenom, da po svoje prispeva k obnovitvi slovenske demokracije in socialne države, ki sta v dobrih dvajsetih letih obstoja samostojne Slovenije postajali vse bolj okrnjeni. Danes smo zbrani v enem od več slovenskih krajev, v katerih zgodovini so zabeležena dejanja ali tragične izkušnje takratnih vstajnikov. Vsaka od teh zabeležk je enkratna in posebna, kar pa za Šentrupert velja še posebej. Tu je namreč Celjska partizanska četa zaradi izdajstva 27. avgusta 1941 utrpela velike izgube, posebnost te čete pa je bilo to, da sta bila v njenih vrstah tudi dva Palestinca, Abdul Karim in Mehmed Junis, ki sta neke julijske noči v Čretu pri Celju pobegnila z vlaka angleških vojnih ujetnikov in sta po spletu naključij in dogodkov postala borca slovenskega partizanskega odpora.
Današnji dan slavimo kot Dan odpora proti okupatorju, vendar pa se večinoma spomnimo, da smo ga še ne tako davno imenovali »Dan Osvobodilne fronte«. Na to ne opozarjam zato, ker bi se hotel prepirati o tem, katero poimenovanje praznika je primernejše in zgodovinsko ustreznejše, ampak zaradi aktualnosti oblike odporniške organizacije kot široke ljudske fronte. OF je bila ena od najuspešnejših različic ljudske fronte, kakršna je bila značilna za Evropo tridesetih let, in ki je skušala ustaviti rast nacifašističnih režimov. Najbrž ne kaže pretiravati s primerjavami, toda, če nič drugega, nas vstaje proti uzurpacijam oblasti in krepitvi globalnih kapitalskih oligarhij morajo vsaj spomniti na ta predvojna gibanja, na njihove dosežke, pa tudi na njihove zmote in stranpoti. Hočeš-nočeš se hitro zavemo povezav med to preteklostjo in sedanjo stvarnostjo, v kateri se je dvignila tudi sedanja slovenska vstaja. Znano je, da ta vstaja ni bila samo preprosta reakcija na vladna brezglava varčevanja s sklicevanjem na neoliberalistične dogme v okviru zainteresirane ideologizacije ekonomske znanosti, ampak je nastala tudi kot odpor proti ostalim poskusom ideološkega izključevanja, ki se je prepletlo z vsem tem domnevnim varčevanjem. Prepoved rdeče zvezde na lanski proslavi Dneva državnosti je bila pri tem ključna, izzivalna in vsekakor proti(s)pravna gesta prejšnje vladne koalicije. To ni bila samo pregovorna kaplja čez rob, ampak močan pljusk čez rob! Nobenega dvoma ni, da je velika večina slovenskih državljank in državljanov to gesto jasno razumela kot poskus demontaže antifašistične identitete slovenskega naroda.
Kot vemo, je ista vlada tudi pri glasovanju v Generalni skupščini OZN konec novembra 2012, ko je šlo – kot se je izrazil palestinski predsednik Mahmud Abas – za potrditev rojstnega lista samostojne palestinske države, slovenski delegaciji ukazala naj se glasovanja vzdrži, in to slabo leto po tem, ko je Slovenija glasovala ZA polnopravno članstvo Palestincev v Unescu. Tudi ob ohranjenem spominu na palestinska borca v Celjski četi in ob vseh drugih slovenskih simpatijah ter razumevanjih Palestincev lahko prepričano rečemo, da vzdržani slovenski glas v Generalni skupščini OZN ni bil oddan v našem imenu. V ozadju tega početja zlahka vidimo svojevoljno odbiranje dogodkov iz zgodovine in njihovo sestavljanje v novo pripoved, v kateri je odpor proti nacifašizmu kriminaliziran, kolaboracija pa rehabilitirana. Morda tisti, ki so prvi začeli govoriti o povojnih pobojih, niti niso imeli drugega namena kot podrobneje osvetliti vse plati zgodovine, toda sčasoma se je sam izraz »povojni poboji« izkazal za zavajajočega in je postal točka sprevrnitve smisla razumevanja poteka zgodovinskih dogodkov. Najprej je ustvaril iluzorično mejo med stanjem vojne in stanjem miru – kot da bi bila kdaj kje kakšna večja vojna, ki bi se dejansko končala takoj po podpisu sporazuma o kapitulaciji poražencev? Sicer pa je izraz »povojni poboji« nenadoma zameglil pomen medvojnih pobojev, ki jim je treba dodati še transporte v internacijo in izgone tisočev ljudi na različne konce tedanje Evrope. Razlikovanje »povojnih« pobojev od medvojnih je tako hkrati prispevalo k dojemanju medvojnih grozodejstev kot nekako kar razumljivih, opravičljivih in malodane legalnih (?!). To pa je seveda noro sprevračanje zgodovinskih dejstev in resnic. Druga svetovna vojna, ki se je v bistvu začela z eskalacijo brutalnosti v politiki, v javnem in civilnem življenju v tridesetih letih 20. stoletja v tedanji »civilizirani Evropi«, je dosegla nepojmljive vrhunce uničevalnosti. Seveda se v dolgotrajnem stopnjevanju brutalnosti in brezmejne krutosti tudi stran, ki je imela zgodovinski prav, ni izognila maščevanjem in nepotrebnim obračunavanjem z nasprotniki. A te peklenske preteklosti se ne moremo rešiti s priložnostnimi obsodbami in leporečnim moralizmom. Ali je torej mogoče iziti iz vedno novih krogov identificiranja dedičev ene ali druge strani tako, da sprejmemo idejo sprave na način pripisovanja krivde eni strani, in to še tisti, ki je bila zaveznica zmagovalcev nad nacifašizmom? Ali je mogoče rešiti obnavljanje zgodovinskih sporov s famoznim izenačevanjem »dveh totalitarizmov«? Da, Stalinizem je bil skrajno degeneriran sistem, ki je vzniknil iz komunistične revolucije. Pa vendar, ali je zato mogoče brez kritičnega pomisleka, že na ravni osnovne zamisli izenačiti nacistično ideologijo rasne večvrednosti in nacionalistične uničevalnosti s komunistično zamislijo univerzalno pravične družbe enakosti in svobode vseh in vsakogar? Brodenje po zgodovini, ki je že vse predolgo dirigirano s posameznih strankarskih in občasnih vladnih vrhov, seveda ne more preprečiti prenosa zgodovinskega spomina na nove rodove. Ta spomin je zdaj pač zapisan in neizbrisen. Ideološka cenzura ga lahko samo sem in tja za nekaj časa prikrije.
Treba je videti, da zdaj ne gre za to, da bi novi rodovi morali ostati v okvirih starih zgodovinskih vzorcev, vsekakor pa se lahko na zgodovinskih zgledih prepričajo, da je mogoče najti izhode iz tudi najtežjih razmer, in da se je kdaj treba tudi upreti oblastni samovolji. Mar se ni pokazalo, da tudi v Sloveniji deluje politika, ki ima polna usta nacionalističnih parol in je hkrati očitno podrejena kompradorski logiki s tem, da bi bila pripravljena na kolaboracijo s komerkoli proti lastnemu narodu, samo da ji pomaga ostati na oblasti? Mislim, da je Slovenija manifestacije tega »brezmejnega domoljubja« ustrezno dojela. Domoljubje je smiselno samo onkraj nacionalistične demagogije, kar se je pokazalo tudi v naši zgodovini, v kateri sta nacionalizem in lažno domoljubje bila podlagi za kolaboracijo. Navsezadnje je treba uvideti tudi to, da se je treba resno soočiti z razcepi v lastni družbi, v lastnem narodu in s tem, da politika te razcepe občasno spodbuja, manipulira in izrablja. Bolje je to uvideti takrat, ko je na voljo še nekaj pedi demokratično odprtega prostora kot kasneje, ko še sam uvid postaja nemogoč.
Osmega februarja 2013 v Ljubljani se je zavedanje o tem jasno pokazalo. Zakaj vendar ne bi rekli, da je takrat zmagala usmeritev k večji družbeni enakosti, demokraciji in transparentnosti nad demagogijo, političnim izključevanjem in osupljivo odprto nesramnim klientelističnim obvladovanjem družbe? Seveda je to bila predvsem simbolna enkratna zmaga, ki pa se lahko udejanji šele v političnem procesu, ki vključuje sistemske reforme in temelji na širšem družbenem soglasju o ekonomskem ter družbenem modelu. Tako imenovana finančna kriza, ki jo je ekstremistična politika v Sloveniji kanila izkoristiti za promocijo svoje strahovlade, nas zdaj sooča s proizvodom prehoda v demokracijo in kapitalizem pred dvajsetimi leti. Demokracija je zlagoma postala šibkejša – seveda z večjo pomočjo enih vlad kot drugih –, kapitalizem pa se je oblikoval v bolj folklorni obliki; v obliki, v kakršni ga poznamo v Sloveniji – in resda tudi v vrsti drugih tranzicijskih držav – je diskreditiral privatno lastnino in potenciale njene svobode v okviru pravne države. Zdaj pa naj bi bojda bila prava rešitev v stopnjevanju privatizacije! Zakaj pri govorjenju o gospodarstvu skozi medijske oči vedno vidimo lastnike in managerje – kot da tisti, ki v gospodarstvu dejansko delajo in ustvarjajo, ne bi sodili k temu pojmu? Si je tako težko zamisliti izhod iz krize tudi s pomočjo soupravljanja zaposlenih v podjetjih, s prehajanjem delov lastnine v njihove roke in, ne nazadnje: s spoštovanjem njihovega človeškega dostojanstva namesto poniževalne govorice o »stroških delovne sile«! Kot da, če naj že rabimo ta žargon, vse prepogosto preplačani upravljavci ne bi bili strošek delavcev?! Seveda pa je stanje gospodarstva treba ocenjevati analitično, brez prehitrega sklepanja na pamet in obsojanja kar vseh vodilnih ljudi v podjetjih. Prav gotovo imamo vrsto različno velikih podjetij z notranjo kohezijo, ki kažejo na to, da je tudi v Sloveniji veliko znanja in kulture inovativnosti.
Najbolj razveseljivi produkti našega razvoja v zadnjih dveh desetletjih pa so pravzaprav številni dosežki v javnem sektorju. V sedanji dobi je to še posebej pomembno, kajti sodobne družbe so vse bolj zapletene in jih ni mogoče enostavno upravljati. Odreči se javnemu sektorju bi pomenilo odreči se družbi stabilnosti, varnosti in prihodnosti. Šolski sistem na osnovni in tudi srednji stopnji, ki smo ga reformirali na začetku tega tisočletja, proizvaja kakovostno znanje, kar potrjujejo tudi mednarodne primerjave. Visoko šolstvo je žal postalo plen hude politizacije, a v njem so nastavki za vrhunsko znanost. Prepričan sem, da imamo tudi pretežno visoko usposobljeno državno upravo, žal pa so avtoritarni načini upravljanja skoraj uničili njeno profesionalno avtonomijo in zmanjšali motivacijo za inovativno delovanje. Če hočemo popraviti zgrešeno in nadomestiti vso škodo, ki je nastala s klientelističnimi obvladovanji družbenih sistemov, se je treba lotiti sistemskih sprememb in upoštevati pobude, ki so preko vstajniških gibanj prišle »od spodaj«. Pri tem pa nikar naivno ne nasedajmo medijsko promovirani logiki »novih obrazov«, kajti brez sistemskih sprememb pri upravljanju družbe, se bodo »novi obrazi« ujeli v obstoječe sheme in nadaljevalo se bo isto. Namesto plesanja polke nemara bolj pozibavanje v ritmu Ganghnam Style, kar pa ni preobrat k ustvarjanju večje družbene enakosti. Oligarhija, za katero se je v nekaj prvih letih slovenske samostojnosti v primerjavi z drugimi nekdanjimi socialističnimi deželami zdelo, da se ji bomo izognili, je še posebej spričo krize postala vidna in ne kaže pričakovati, da se bo enostavno umaknila.
Seveda sem tu lahko samo površno omenil nekaj slovenskih problemov, zaradi katerih našo deželo »trgi« silijo v primerjave z Grčijo in Ciprom, pri čemer pa je treba pomisliti na to, da sta tudi ti deželi, ob vsem za kar sta si domnevno sami krivi, vendarle žrtvi neoliberalnega kapitalizma in vladavine globalnih oligarhij. Slovenija seveda nima moči, da bi sama spremenila svet in Evropo, a upajmo, da se bo vsaj znala postaviti na stran zatiranih, ko bo na dnevnem redu, denimo, kako novo glasovanje o položaju Palestine v mednarodni skupnosti.
Danes seveda rešitev ne moremo izbojevati s sredstvi partizanskega boja, a kaže upoštevati logiko gverilskega delovanja v okoliščinah velike nasprotnikove premoči.
Hvala!
