Priznanje Andragoškemu zavodu Maribor
15.4.2013, avtor: (iu) / rubrika: aktualno
Minister Senko Pličanič je 9. aprila letos v prostorih Ministrstva za pravosodje na posebni slovesnosti podelil priznanja ministra za pravosodje najzaslužnejšim delavcem na področju izvrševanja kazenskih sankcij. Priznanja se podeljujejo vsako leto ob Dnevu Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. Med dobitniki priznanj je bil kot zunanji izvajalec, na predlog Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor, izbran Andragoški zavod Maribor za prizadevanja pri aktivnostih na področju izobraževanja in svetovanja obsojencem. Andragoški zavod Maribor izvaja v zaporu osnovno šolo za odrasle (kombiniran oddelek), motivacijske izobraževalne delavnice (projekt resocializacije zapornikov: Res-za), študijske krožke, delavnice projekta Art Farers (program Kultura) in jezikovne tečaje. Posamezni obsojenci so vključeni tudi v srednješolske programe. Velik del naše dejavnosti v zaporu predstavljajo programi šolskega ministrstva in ESS: Usposabljanje za življenjsko uspešnost - UŽU MI in program splošnega neformalnega izobraževanja odraslih - SNIO (Skok v svobodo umetnosti- gledališka predstava) in svetovalno dejavnost v sklopu projekta Center vseživljenjskega učenja - CVŽU. Obsojenci zagotovo sodijo med ranljive ciljne skupine, ki si zaslužijo posebno skrb in obravnavo. Prav zato smo si v projektu CVŽU zadali nalogo, da bomo upoštevali sodobne evropske smernice, ki poudarjajo dostopnost izobraževanja, informiranja in svetovanja za vse, tudi za tiste, ki jih tovrstne storitve sicer ne bi dosegle. Septembra 2008 smo tako začeli izvajati poglobljene oblike skupinskega svetovanja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor. Specifično obliko svetovanja v zaporu je izvajala svetovalka, ki je v projektu izvajala t. i. mobilno svetovanje. Med izvajanjem projektne aktivnosti v zaporu smo v 360 urah neposrednega svetovalnega dela svetovali več kot 90 obsojencem. Menimo, da je naše svetovalno delo v zaporu obrodilo sadove, saj smo ranljivi ciljni skupini – obsojencem – lahko pomagali že med prestajanjem njihove zaporne kazni: v sklopu skupinskih dejavnosti so razmišljali o svoji nadaljnji življenjski in poklicni poti, o razlogih za situacijo, v kateri so se znašli, delno tudi o preprečevanju podobnih odklonilnih dejanj v prihodnosti. Naše delo je gotovo imelo dolgoročne učinke, saj so bili obsojenci tudi po prestani kazni bolje ozaveščeni o tem, kam in na koga v lokalnem okolju se lahko obrnejo po pomoč. Zagotovo je tudi to eden izmed mnogih možnih načinov pomoči ranljivim, posledično tudi prispevek k zmanjšanju povratništva v zaporih.
