Boj z mlini na veter?

Supervizija

… Kolegica me je prepričala, naj vztrajam. Ugotovila sem, da sem potrebovala pravzaprav le pogovor. In mogoče malce spodbude. Od takrat je šlo le na bolje. Zamenjala sem razrede, poučevala na treh različnih šolah in si nabirala prijetne izkušnje z učenci. Vedno znova pa me je razžalostilo to, da na šolah ni bilo pristnejših in bolj kolegialnih odnosov med učitelji. Res pa je, da sem na vsaki šoli poučevala le dobro leto, saj zaradi krpanja lukenj (porodniški dopusti …) preprosto nisem imela priložnosti pognati pravih korenin. Zmeraj sem se počutila, da sem sama s svojimi učenci in s težavami. Ko sta me kakšen učenec ali situacija v razredu močno razjezila, prizadela, razočarala in sem v zbornici iskala nekoga, ki bi mi prisluhnil, me je najbolj razžalostil odgovor, ki ga, žal, nisem slišala le enkrat: »Res? Ta učenec ti dela sive lase? Pri meni je priden …« Počutila sem se tako majhno, nesposobno, kot da sem le jaz »tista s problemi«. Hotela sem nekaj spremeniti na bolje. Nato sem od sodelavke izvedela, da bodo na tolminski osnovni šoli potekala supervizijska srečanja.

Varen prostor

Z izrazom supervizija sem se srečala prvič maja lani. Za podrobne informacije sem povprašala mag. Nikolajo Munih, prof. def., ki se v sklopu specialističnega študija na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani usposablja za supervizorko. Tako sem se udeležila sklopa desetih do dvanajstih srečanj, ki jih je vodila omenjena strokovnjakinja. Naj predstavim, kako poteka delo v taki skupini. Vsak član (učitelj, vzgojitelj …) ima možnost, da izpostavi problem, s katerim se srečuje v svojem poklicu. Drugi člani mu z različnimi metodami (s podvprašanji, svetovanjem …) pomagajo čim bolje razčleniti problem, ga osvetliti z več različnih zornih kotov, ki jih supervizant morda zaradi svoje čustvene vpletenosti do takrat sploh ni opazil. Tako zazna in sliši več rešitev, a izbere le tiste, ki mu ustrezajo. Supervizijska skupina ne sme biti prevelika (največ deset članov), saj je le v majhni skupini mogoče ustvarjati varen prostor, v katerem poteka sproščena komunikacija in se razvija pozitiven odnos, ki temelji na medsebojnem zaupanju. Ker smo se vsi člani poznali, smo podpisali supervizijski dogovor, da se o težavah, ki si jih bomo zaupali, ne bomo pogovarjali zunaj skupine ali jih celo razkrivali v delovnem kolektivu. … Več v ŠR!