Pride čas …

Sklepne misli Lučke Lešnik, odgovorne urednice

Pride čas za vse. Prehitevanje se zmeraj ne obnese, včasih je sicer nujno in smiselno, drugič spet nam je lahko v pogubo. A čutimo, kdaj je prav in pravi čas. Pač ko zadeve dozorijo, z nami vred, je pravi čas za odločitve, za dejanja. Veliko dejavnikov vpliva, so zunanji in notranji, in prav ti so predvsem bistveni.

Zame je praznik. Dvajset polnih let mineva, odkar sem odgovorna urednica ŠR (in dve leti manj tudi vodim podjetje). Koliko izkušenj, koliko zgodb, koliko lepega in izpolnjujočega, koliko spletenih nevidnih vezi, celo prijateljskih. Predvsem pa – koliko lepih in dobrih številk (v 20 letih kar 400)! Seveda bi marsikaj lahko bilo boljše, izvirnejše, bolj poglobljeno … A ogromno je bilo odličnega, in to je neprecenljivo! In kakšen užitek je bil vse to spletati, prepletati … Zavedam se, koliko je vredno, da sem vsa leta opravljala svoje delo z veseljem (pravzaprav je bilo pisanje zmeraj moj konjiček) in ob njem izživela velik del svoje ustvarjalnosti. Predvsem pa sem v tem delu videla – smisel.

Obenem se tudi zaokroža ta del moje poti. Ker ni le moja, pač pa dojemam Šolske razglede širše, moram povedati, da je te poti konec. Ni presenečenje, četudi najbrž za koga še zmeraj je. Pa čeprav sem že velikokrat pisala o stanju in stiskah, tudi spregovorila v posameznih krogih. Tega ne bom tokrat znova poudarjala. Včasih se mi je zdelo, da že prevečkrat ponavljam isto. Ja, za nekatere res, za druge bi bilo še nevemkolikokrat premalo in v prazno.

Zbrala sem le nekaj odlomkov iz večdeset svojih starih zapisov na to temo, objavljenih v starih številkah Šolskih razgledov; že iz teh je mogoče veliko razbrati, pravzaprav vse, in tudi razumeti (kdor želi), zakaj (predvsem zakaj) se njihova pot zaokroža.

»S tem, ko ŠR kupujete, tudi omogočate izhajanje. Prav ta povezava pa je najšibkejši člen že dolga leta. Časnik prebirate, res je, a povečini šolski izvod, premalo pa vas je takih, ki bi prebirali svojega doma. Če časopis ponikne, se bo to zgodilo zaradi tega,« berem v eni teh objav. In v drugi: »Kadar naredimo resnično vse, kar zmoremo, in vse z najčistejšo vestjo in iskreno srčno, smo mirni.«

Zlepa ne vržem puške v koruzo. Tudi zdaj je ne mečem. A prišel je čas. Nepreklicno.

Hvaležna sem, zadovoljna, da sem se lahko kalila na tej poti in pomagala temu časopisu ne le k daljšemu življenju, pač pa predvsem k pokončnemu.

***

Ko kvadrat sreča kroglo

(Objavljeno v Šolskih razgledih, št. 13, stran 1, 7. 9. 2012)

Končno jo berem! Knjiga Hipoteza o sreči Jonathana Haidta je čakala na poletje. Na čas, ko se po navadi ritem umiri in ko tudi Šolski razgledi ne izhajajo. A vsakič v tem času je v ospredju razmišljanje, pravzaprav izziv, kako zagotoviti prihodnost našemu in vašemu časniku. Čedalje teže je. Užitek pri ustvarjanju ne odtehta skrbi …

Pred več kot poldrugim desetletjem se je Šolskim razgledom slabo pisalo. Časniku, čeprav strokovnemu, so bile štete ure. Obtičal je na trgu. Biti ali ne biti … Osebna mladostna zagnanost ter zaupanje v prihajajoči, boljši in razumnejši čas, v ljudi in družbo, ki je verjela v novi dan, sta usmerila usodo; seveda pa tudi prepričanje, da učitelji potrebujete svoj časnik in si ga predvsem zaslužite (tak pogled gotovo izhaja tudi iz družinske tradicije). Iskreno veselje, da lahko še naprej ustvarjamo časnik, nam je dajalo moč za spoprijemanje s preštevilnimi ovirami na poti, četudi se je že tako skromna proračunska denarna podpora vztrajno nižala in že davno povsem usahnila.

Biti ali ne biti … Že nekaj poletij je v zraku samoizpraševanje te vrste. In zmeraj se zgodi kaj, kar vliva upanje. Tokrat je to v uvodu omenjena Hipoteza o sreči – knjigo je prevedel in izdal Janez Penca, profesor angleščine, naš bralec in, seveda, naročnik. S svojim rumeno sijočim obličjem in mikavnim naslovom me knjiga vabi že mesece in tik pred koncem prostih dni sva se končno le ujeli. Za las. V pravem trenutku me je opomnila na sicer že zelo staro védenje, da sta za človekovo srečo najpomembnejša ljubezen in delo. In ko se ob sobotnem branju zaveš, da te ljubezen spremlja, da jo živiš, ob tem pa opravljaš delo, ki te samo po sebi izpolnjuje, saj ga ne dojemaš kot službo, pač pa kot prispevek k večjemu dobremu, potem … potem se zbudiš in doumeš, da srečo živiš. In tako je laže nadaljevati pot, spet pripravljati nove in nove številke časopisa za vas. Še zmeraj po dostopni ceni, ki jo tudi v teh bolj napetih časih zmore vsak med vami in si svoj izvod tudi naroči, če le začuti smisel strokovnega časopisa te vrste z zares spoštljivo tradicijo. Znova zaupamo in verjamemo, da se bo prebudil še kdo. /…/

Čistina v praznini

(Objavljeno v Šolskih razgledih, št. 13, stran 1, 6. 9. 2013)

/…/ Že dve desetletji bo kmalu, odkar sem se odločila. Si upala na pot, ker sem verjela, zaupala, videla smisel. Tudi trnje me ni prestrašilo, tudi ne pogosto podobno počutje, kot spremlja – tako si predstavljam – gorske viharnike. Veliko je bilo lepega na dozdajšnji poti, bilo je veselje, bilo upanje, zlasti zmeraj tedaj, ko se je uredništvu pridružila nova moč in smo po včasih težavnih uvajalnih mesecih končno začeli ustvarjati skupaj. A žal so bila to le krajša obdobja. Zmeraj je kaj preprečilo nadaljevanje. Nekajkrat smo se razšli zaradi osebnih poti, ki jih je vodilo srce, iskrena ljubezen. Takrat sem delila radost skupaj z odhajajočimi dekleti. Bolj boleče je bilo, kadar sva ostali s tajnico sami iz drugačnih razlogov – pač ni lahko ohranjati časnika te vrste brez proračunske podpore (ali občasno zelo skromne) in brez vsakršnega denarja stanovskega združenja. To je že nekdaj bilo precej utopično, kaj šele zdaj … Že pred skoraj dvema desetletjema si ne eni in ne drugi niso (dovolj) prizadevali za obstoj Šolskih razgledov. Vsaj z dejanji ne. Ostali smo – sami. Takrat mi, zdaj jaz. A vendar je časopis še z vami. In vsaka številka znova je v danih razmerah svojevrstna zmaga. A tudi ne bo poraza, če tovrstne zmage lepega dne ne bo več. Kadar naredimo resnično vse, kar zmoremo, in vse z najčistejšo vestjo in iskreno srčno, smo mirni. Pač minejo leta, ko se počutimo vsemogočne in ko je omejitev le nebo ali pa tudi to ne. /…/

Brez krepkih zidakov ne gre

(Objavljeno v Šolskih razgledih, št. 13, stran 9, 5. 9. 2014)

/…/ Na nitki

Tistega avgusta sem zelo celostno doživljala vse neznano, kar me je čakalo jeseni. Prav dobro sem vedela, da prevzemam odgovorno nalogo na zahtevni poti, na katero sem se podala nekaj let pred tem, ko je za časnik Šolski razgledi, takrat še Prosvetni delavec, postalo aktualno vprašanje – biti ali ne biti. Časnik, ki ga od tistega poletja še zmeraj urejam, je obvisel na nitki, kajti v mladi državi se je v primerjavi s poprej marsikaj spremenilo in v uredništvu se je vse vrtelo okrog vprašanja, kdo nam bo pomagal obstati. Uvideli smo, da na tiste, na katere smo se upravičeno zanašali (državne institucije, stanovsko združenje …), ne moremo računati; ob obilici drugega se, čeprav smo si to želeli, s časnikom in njegovo prihodnostjo niso ukvarjali. Treba je bilo drugače razmišljati, nič več ni bilo kar samo po sebi umevno. Če smo želeli ohraniti časopis (in svoje zaposlitve) ter nadaljevati dolgoletno tradicijo stanovskega časnika, je bilo treba ubrati svojo pot, najtežjo. Naporna je bila, zelo naporna; a tudi zdaj, ko so tiskani mediji v zatonu in predvsem ker je naša družba čedalje bolj brezglava, precej trnjeva. A zmeraj sta smeri vsaj dve …

Verjamem

Če bi upoštevala nasvete, bi že davno vrgla puško v koruzo ali ubrala bližnjico v drugačno življenje. Zakaj nisem? Kako naj bi to storila, ko pa so zame učitelji že od nekdaj ena najbolj spoštovanih družbenih skupin, tista, ki je (naj bi bila) gonilo družbenega razvoja? Ne, to ne bi bila pot zame in že tedaj mi je bilo jasno, da se pot Šolskih razgledov ne bi mogla kar skleniti. Predolga je tradicija, premočno je poslanstvo, preveč spoštujem učitelje in vanje še zmeraj verjamem! Mislim, da ne bi znala in tudi ne zmogla živeti, če ne bi čutila, da sem dala na tem področju res vse od sebe, kar sem mogla. In časnik je preživel in še živi. Že od nekdaj namreč čutim, da je seveda prav, da vsak poskrbi zase; a še bolj prav, če ne gre le za skrb zase, temveč še za nekaj več, za skupno dobro.

Da idealiziram in se slepim, sem slišala že večkrat. Ali res?

Najšibkejši člen

Kaj bi bilo, če bi tisto poletje prineslo drugačno odločitev? S tem se ne ukvarjam, vem le, da takšnega časopisa že desetletje in več ne bi bilo. Če bi bil v drugih rokah, bi bil najbrž z zelo drugače zapolnjenimi stranmi, že kako obarvanimi, če ne oglasno, pa gotovo strankarsko. Vsekakor bi bil bolj prilagojen času; času, ki nas ne navdušuje, osrečuje pa še manj …

Ni res, da so vsi mediji danes v službi kapitala. Šolski razgledi so takšni, kakršne (so)ustvarjate! Berete tisto, kar pišete. Mi (po navadi zmeraj pišem v množini, torej mi, uredništvo, ne glede na to, ali smo v njem tri, štiri, kot smo bili v najboljših časih, ali sva sami s tajnico, kot sva bili že ničkolikokrat in sva tako tudi zdaj že lep čas) vse to le dopolnimo, uredimo, damo časopisu podobo, skrbimo za veliko nevidnih drobnarij, brez katerih časnik pač ne bi bil med vami vsakih 14 dni, in to že 65 let! S tem, ko ga kupujete, tudi omogočate izhajanje. Prav ta povezava pa je najšibkejši člen že dolga leta. Časnik prebirate, res je, a povečini šolski izvod, premalo pa vas je takih, ki bi prebirali svojega doma. Če časopis ponikne, se bo to zgodilo zaradi tega. Nekateri menite, da bi lahko pristopil največji učiteljski sindikat in pomagal ohraniti (in razvijati) dobro tradicijo. Kdaj že bi bila takšna poteza najbolj realna; že pred tistim oddaljenim poletjem … A tedaj se je v naši mladi državi tudi na drugih področjih zgodilo veliko potez, za katere smo se bolj množično šele nedavno začeli zavedati, da vse niso bile premišljene, kaj so pomenile in povzročile …

Kam

Dokler se neko početje zdi smiselno, dokler sta vera in zaupanje, greš naprej, niti ni časa preveč razmišljati. Zmoreš, četudi na trenutke sam, zelo sam. A veš, upaš, da tako ne bo zmeraj. In še zdaj vem, da ste učitelji, veliko vas je, ki vam ni vseeno, kaj bo z vami, kaj bo z mladimi, kaj bo z vsemi nami jutri in pojutrišnjem in, seveda, takoj zdaj.

Kam drvimo in kako? Kaj puščamo za sabo? Je družba, v kateri živimo, čedalje boljša, bolj humana, smo ljudje bolj zadovoljni? Je takšna, ki obeta svetlejšo prihodnost vsem nam in zlasti mladim?

Je res prava pot, da z dobro tradicijo prekinjamo? Pogosto jo sami onemogočamo in uničujemo. Koristno je narediti prepih, čim večkrat, odstraniti zatohlo in dati prostor svežemu. Toda ali je res treba vsako reč zrušiti, jo opustiti in začeti na novo pri temeljih, četudi so ti dobri in zdravi? Čas bo pokazal. Marsikaj je že … Vem le, da moje »prilivanje vode s kanglico med pesek, apno in cement« ni dovolj, da se ohrani časnik, ki že 65 let povezuje slovenske učitelje. Brez krepkih zidakov ne gre. /…/