Smiselnost šolskih hierarhij

Rutarjeva lekcija

Mineva pol stoletja od obsežnih protestov študentov in delavcev, ki so potekali tako rekoč po vsem svetu. Iz tistega obdobja, ki ga najbolj zaznamuje maj '68, so nam na voljo številni zapisi, ki pričajo, za kaj so se zavzemali in borili. Zanimivo jih je prebirati in se obenem spraševati, kaj se je spremenilo v vsem tem času, zlasti pa je dobro odgovoriti na vprašanje, za kaj se zavzemamo in borimo danes, če za trenutek odmislim ledeno vodo egoističnega preračunavanja ter dejstvo, da se vse, kar je svetega, spreminja v profano. Šolanje mladine ne ustavi ne enega in ne drugega, zlasti pa je ne pouči, da kapital ni denar in ni zasebno premoženje, saj je družbena moč nad ljudmi, kar pomeni, da ljudje, ki imajo dostop do kapitala, vladajo nad drugimi ljudmi, a ne zaradi zasebnih interesov, prirojene zlobe ali instinktivne volje do moči, temveč kot zastopniki neosebne moči, zaradi česar je vsak dan bolj očitno, da je v središču pozornosti proizvodnja dobrin, še večja proizvodnja dobrin, ki omogoča povečevanje družbene neenakosti, ter povezovanje šol z industrijo, ne pa humanost človeških bitij.

Šola pomeni prisilo. Tja moraš oditi, tam moraš biti. Ločena je od ostalega življenja; ne ceni možnosti izbiranja življenja, kakršnega želiš živeti, in ne ceni učenja, kako izbrati življenje, ki ga želiš živeti. Zatira tvoje zmožnosti za pobude, obenem pa te uči prilagajati se mnenjem ljudi okoli sebe. Še več: usmerjena je nazaj. Zaradi hierarhične strukturiranosti vanjo le počasi prodirajo nove ideje.

Tako je pisal leta 1968 danski udeleženec družbenih gibanj, Ole Grünbaum. Pisal je, ker je želel, tako kot številni drugi mladi ljudje po svetu, narediti korak od širjenja zavesti ljudi k družbenemu eksperimentiranju, ki naj bi spremenilo tudi njihova vsakdanja in v družbene neenakosti potopljena življenja.

Kako je s tem danes?

V knjigi z naslovom Revolutionizing Pedagogy: Education for Social Justice Within and Beyond Global Neo-Liberalism, ki so jo uredili Peter Mclaren, Sheila Macrine in Dave Hill, beremo tudi o tejle temi: postavljanje učiteljev in njihovega dela v globalno ekonomijo znanja.

Že iz naslova knjige razberemo, da je učiteljevo delo danes bolj kot v preteklosti zavezano etičnosti, brez katere ne moremo resno razmišljati o družbeni pravičnosti v neoliberalnem svetu, v katerem se razlike med ljudmi povečujejo, saj so redki vse bogatejši, za večino pa so še vedno na voljo zgolj drobtinice, čeprav je že zdavnaj jasno, da nihče na tem svetu ne bi moral biti lačen, bos in neizobražen, saj je na voljo dovolj dobrin in bogastva za vse.

Kaj se torej dogaja? Dogaja se počasno spreminjanje občestev v sestavne delčke globalne ekonomije, ki zajema tudi ekonomijo znanja in si jo podreja. Namesto kritične misli se zato pretirano slavi ekonomsko povprečnost, v imenu katere nas zasipavajo s podatki o rasti BDP-ja; namesto novega človeka, o katerem je razmišljal Nietzsche, imamo na voljo le simulacije ljudi, ki živijo zdravo, delajo na sebi in so si všeč; namesto da bi presegali delirij kapitalizma, se ne potapljamo v množično potrošnjo dobrin, temveč se utapljamo kar v globalni.

Ljudje so vse bolj sestavni deli kapitalizma, medtem ko je kritična misel vse bolj potrošna dobrina, ki se prilega kot dobrodošla novost seminarjem na razkošnih jahtah, na katerih psihologi in različni motivatorji za masten denar učijo menedžerje skupinske dinamike, ustvarjalnega razmišljanja, meditiranja in čustveno inteligentnega vedenja.

Vprašanje pa je, ali tako usposabljanje elite res lahko prepreči naslednji Auschwitz. Adorno je namreč večkrat ponovil, da edukacija sicer nujno temelji na kritični misli, toda kritična misel ne pomeni zgolj vpogleda vase ali introspekcije, temveč pomeni predvsem analizo družbe kot celote. Vrednotenje edukacijskih praks v kapitalizmu zato po definiciji ne more biti ločeno od kritike samega kapitalizma. Izobraževanje mladih ljudi za kritično refleksijo družbenega življenja je zato Adorno upravičeno imenoval močan branik zoper vnovični Auschwitz.

Kaj pa učitelji? Se utapljajo in izgubljajo v globalnem kapitalizmu, ki jih potrebuje, da usposabljajo deco za veščine, spretnosti in kompetence, ali pa vendarle še premorejo toliko kritične drže, da se vsemu temu deliriju upirajo in načrtujejo resno prenovo?

Na tem kraju je zato prava priložnost za zgodovinski obrat v razmišljanju: namesto obsedenosti s kopičenjem materialnih dobrin, razvijanjem kompetenc in čustvene inteligence predlagam nematerialno zanimanje za komunizem. To je predlagal tudi Nietzsche, vendar ga niso poslušali; Marxa tokrat niti ne omenjam. Ne mislim, da bodo poslušali mene, a predlagam kljub temu.

DUŠAN RUTAR