Kot don Kihotov boj

Učiteljeva vloga

Vzgoja kot nameravani in nenameravani dosežek mora biti stalnica v javni šoli in tudi je. Ena od smernic, kako z vzgojo oblikovati avtonomno osebnost, je tudi načelo prevzemanja odgovornosti. Konvencija o otrokovih pravicah, bela knjiga o vzgoji in izobraževanju (stara in upam, da tudi nova), izhodišča kurikularne prenove in nenazadnje učni načrti so med splošne cilje zapisali pridobivanje in obvladovanje spretnosti, kot je, denimo, prevzemanje odgovornosti. Odgovornost pa je tudi etični pojem, ki obravnava človekovo delovanje kot odraz svobodne volje, torej ga vsak človek svobodno določa sam.

Če je končni cilj vzgoje avtonomija ali popolna človekova osvoboditev – ali je potem otrok, ki še ni vzgojen, sploh človek? Skozi zgodovino lahko zasledimo različne opredelitve in pojmovanja otrok (Komensky, Locke, Kant, Rousseau), kljub vsemu pa sčasoma iz divjega, neukročenega bitja dobimo človeka – otroka, ki ni pomanjšan odrasli, temveč samostojen subjekt s svojevrstnimi lastnostmi in potrebami.

Tu pa nastopi učitelj, ki čuti nemoč zaradi kompleksnosti medčloveške komunikacije, imenovane vzgoja, in njenih problemov, ki jih je težko razumeti, še teže pa nanje zavestno vplivati – zaradi zaposlenosti z izobraževalnimi cilji in vsebinami, zaradi vplivov domače permisivne vzgoje in od staršev predlagane (a večinoma neučinkovite) restitucije. A nemoč čuti tudi zato, ker v svojih vzgojnih prizadevanjih nima institucionalne podpore zaradi odsotnosti vzgojnih konceptov šole. Zato ostaja vzgoja le nenameravani proces, stihijsko je prepuščena vesti in dobri volji vsakega učitelja posebej.

Mnogi učitelji čutijo, da tvegajo, če si prizadevajo dosegati socialne in pedagoške cilje ter moralne standarde, saj tako morda ne bodo izpolnili kurikularnega (izobraževalnega) vsebinskega načrta. Tako razmišljanje predpostavlja ločevanje odgovornosti in učinkovitosti ob tihi predpostavki, da skrb za moralnost ovira uspeh pri izobraževanju. Učitelj, ki se osredinja le na didaktična in vsebinska vprašanja, bo kratkoročno uspešnejši, dolgoročno pa bo uspešnejši tisti, ki v poučevanje vpenja tudi skrb in odgovornost za moralna vprašanja, kajti učenci se bodo naučili prevzemati odgovornost za svoja dejanja.

Premik k zahtevnejšim učnim ciljem, kot sta razvoj kritične presoje in usposabljanje za samostojno učenje, od učitelja zahteva, da zmanjša delež tradicionalnih učnih prijemov, ki temeljijo na metodah po večini v učitelja in snov usmerjenega transmisijskega pouka, na račun bolj interaktivno zasnovanega pouka, ki miselno in čustveno spodbudi učence k dejavnosti. Gre za pouk, pri katerem učitelj spodbuja vse več različnih oblik povezovanja učencev med seboj in z različnimi viri znanja, pri čemer postopno naraščata njihova samostojnost in odgovornost za uravnavanje lastnega učenja in odgovornost za učne dosežke. Pomembno je ustvariti razredno ozračje, v katerem učenci prevzemajo vse več pobud za svoje učenje.

Na glede na izbran koncept pa je odgovornost temelj človečnosti, ki pa nam ni podarjena z rojstvom, temveč je povezana s človekovim vstopom v kulturno okolje in z njim povezano vzgojo. Seveda narcisistično usmerjenost spremlja nagnjenost k ugodju, ki jo dodatno spodbuja potrošniška kultura, in posameznika spreminja v ujetnika zahtev po uživanju in skrbi za podobo večne mladosti. Zato je nujno otroke spodbujati, da vztrajajo v angažiranih dejavnostih.

Učitelj postaja žrtev pluralizma, saj se je nastala ideološka praznina začela kaj hitro polniti z vrsto partikularističnih ideologij, ki nalagajo učitelju veliko breme. Nenadoma mora sam vedeti, kako naj dela, posredovati resnico, ki ni enopomensko opredeljena, vzgajati celostno, čeprav je zmešnjava vrednot popolna, in predvsem biti svoboden in avtentičen ter za svobodo oblikovati tudi svoje učence. Tako pojem učitelj zdaj združuje različne opredelitve in vloge, vse pa merijo na neki presežek, na tisto »nekaj več«, česar ni mogoče opredeliti, kaj šele doseči. Prav ta »nekaj več« naj bi učitelja oborožil za izpolnjevanje njegove temeljne naloge, izražene z zahtevo po prijazni šoli, po ljubezni do učencev in oblikovanju svobodne osebe, pri čemer si prijazno šolo predstavlja vsak po svoje – tako učitelji kot učenci in njihovi starši.

Zelo zahtevna vloga pa se nanaša na učitelja kot na pomemben objekt identifikacije. Identifikacija je eden tistih mehanizmov, s katerimi si otrok pridobiva prepotrebno naklonjenost pomembnih drugih in s tem oblikuje svojo identiteto. Vendar se mora učitelj(ica) zavedati, da … Več v ŠR!