Zmajeva deklica

List iz dnevnika

Prvič sem se pojavila v Matejinih sanjah, videti so bile kot nekakšna japonska risanka. /…/ A čakati sem morala kar nekaj let, preden se je lotila projekta. Zraven je povabila tudi moža Haija, saj je v dvoje prijetneje ustvarjati. A iskreno povedano: mojo zgodbo sta morala napisati skupaj, saj ima ona subtilen občutek za jezik, on pa bogato domišljijo in uvid v globlji namen življenja. Drug drugega sta spodbujala, da sta dala od sebe najboljše.

Pisati sta jo začela predlani poleti, ko so prenavljali fasado stolpnice, v kateri živita. Hrupno je bilo že od sedmih zjutraj in želela sta biti zunaj, kolikor je bilo mogoče. Druženje z mano in drugimi pravljičnimi junaki jima je osmišljalo dneve in ju navdajalo z mirom. Sanjam sta sledila natančno in uporabila prav vse, kar si je Mateja zapisala, ko se je takoj po njih zbudila. /…/

Jaz nekako predstavljam Matejo, čeprav je zgodba domišljijska. Prek sanj sem ji hotela na simbolični ravni nakazati, kaj ji je v življenju namenjeno. Ko sta pisala zgodbo, jo je Hai pogosto vprašal, kako bi se odzvala, ko bi se znašla v podobnih situacijah kot jaz. Njen značaj in njena preteklost sta bila tako samodejno vtkana v zgodbo. Tudi moj brat Kai ima veliko Haijevih značilnosti, denimo ko izve, da sem ob reki z zmajem, bi najraje stekel k meni, da bi me rešil. Podobno je Haija pogosto skrbelo za Matejo, denimo, ko je šla sama za štiri mesece k Indijancem. Potovala je podobno, kot jaz potujem v zgodbi. /…/

Naj omenim še to. V zgodbi obstaja Reka mehkobe, ki nikomur ne pusti, da bi utonil in ljudi zdravi tako, da jih privede v stik z njihovimi občutki, celo trdosrčnega cesarja. Ko Mateja kot moderatorka vodi pogovorne večere, ji gostje pogosto pravijo, da jih je zmehčala in so se laže odprli. Simbolično bi lahko rekla, da jih vrže v Reko mehkobe, tako kot sva midva z zmajem vanjo vrgla cesarja.

V zgodbo so vpletene globlje življenjske teme, o katerih se jih veliko od vas sprašuje, denimo, kaj naj bi v življenju počeli, da delo ne bi bilo le služenje denarja, temveč bi vas tudi osrečilo in bi na svoj enkraten način prispevali svetu. 

Nisem vedela, da so zmaji tako priljubljeni in da obstaja toliko knjig o njih! Vem pa, da v nobeni od njih ne nastopa tako poseben zmaj, kot je moj. Če bi radi ugotovili, zakaj je tako, jo lahko preberete. /…/ Čeprav sta avtorja sprva mislila, da bo namenjena samo otrokom, je na koncu nastala brezčasna pravljica za vse starosti, ki nagovarja otroka v vseh. Že nekaj ljudi jo je primerjalo z Alkimistom, Jonathanom Livingstonom galebom in Malim princem. Znašla sem se v dobri družbi, ali ne?

Zgodbo o meni bi Mateja in Hai rada predstavila tudi otrokom v šolah, se z njimi pogovarjala o življenjskih temah, ki so zajete v njej, in lekcijah, ki sem se jih naučila na svojem potovanju. Jaz sem našla svojega zmaja, pa tudi življenjski namen in srečo.Vsaka pot k zmaju je enkratna, a vse imajo nekaj skupnega: začnejo se s prvim korakom. Ni vam treba videti cele poti, le naredite prvi korak.

TIA, glavna junakinja knjige Zmajeva deklica,
v imenu Mateje Hane Hočevar in Haija Ottenheima 

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 10, stran 7, ki so izšli 18. maja 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?