Svet barvitih besed in optimizma

Pri pouku z Urhom

/…/ Urh je običajen najstnik. Med tednom se zbudi najpozneje ob pol sedmih, se obleče in pozajtrkuje. V šoli ima zelo rad matematiko, prav tako tudi slovenščino in naravoslovje. Po prihodu iz šole po navadi kar takoj naredi domačo nalogo, dvakrat na teden obiskuje glasbeno šolo, igra namreč klavir, popoldan pa rad gleda televizijo ali bere knjige.

Zakaj on

Prvič sem ga opazila že pred leti, in sicer kot enega izmed nastopajočih v otroškem pevskem zboru. Saj veste, pogledi otrok takrat navdušeno tavajo po dvorani, da bi našli svoje starše, nekateri jim tudi pomahajo, se prikupno nasmehnejo. Urhu ni bilo do tega, saj je pogled usmeril v daljavo in se raje posvetil glasbi. /…/ Čakaj, čakaj, tukaj je nekaj drugače, nekaj izstopa … Urh je vendar … slep.

Od tega dogodka je preteklo kar nekaj časa, da sem se končno odločila, da mladeniča spoznam v živo. Nekako nisem vedela, kako začeti, kaj vprašati in kako se posvetiti nekomu, ki s svojim bogatim besednim zakladom prekaša tudi marsikoga od starejših.

K sreči mi tega koraka ni bilo težko narediti, saj mi ga je omogočila nekdaj moja razredničarka, zdaj njegova, gospa Nives Kunej. Ena tistih, ki s svojo energijo pozitivno vpliva na učence, še posebej na posamezne, ki smo razumeli njeno skrb in vnemo za naš nadaljnji razvoj. Danes je še vedno dejavna in energična in že z več kot tridesetimi leti delovnih izkušenj se je pred dvema letoma podala novemu izzivu naproti, saj je prevzela mesto razrednika učencem, med katerimi je bil tudi Urh. /…/

Zanimiv interaktivni pouk

Pri tem ne moremo mimo odličnega tandema, ki sta ga spletli skupaj s spremljevalko gospo Anito Zupanc. Kot poudarjata, bi lahko bilo delo oteženo, še posebej zato, ker vsaka vrši svoje dolžnosti, a jima to nikoli ni predstavljajo ovir. Tako že dve leti dnevno usklajujeta priprave za naslednji šolski dan, učiteljica Nives se pri tem trudi, da vsako snov predstavi tako, da jo besedno razume tudi Urh, spremljevalka Anita pa je tista, ki ga spremlja od začetka do konca pouka. Skrbi za to, da se varno giba, tudi pri športni vzgoji; za pouk mu pripravi njegov osebni računalnik, prav tako ga spremlja pri malici in kosilu ter vsakodnevno prilagaja učne pripomočke. Pravi, da je pouk prav zaradi Urha toliko bolj zanimiv in interaktiven tudi za druge učence, ker lahko spremljajo barvito opisovanje snovi, ki jo podaja učiteljica Nives, in uporabljajo Urhove pripomočke za lažjo predstavo.

Ob tem spremljevalka poudarja, da je neverjetno presenečena, kako je Urh iz tedna v teden vedno bolj samostojen. /…/

Drugačnost kot del vsakdana

In drugačnost so otroci sprejeli zelo dobro. Zdi se, kot da je ne dojemajo več kot nekaj posebnega, saj je postala del vsakdana. Tako je tudi v trenutku, ko Urh stopi pred sošolce in šolsko uro vpelje s predstavitvijo svojih prvih desetih let. Odlično predstavitev in zanimivo desetletno zgodbo spremlja nekaj neprecenljivega – to je Urhov besedni zaklad. Četudi ne vidi, se zdi, da so besede tiste, ki mu pomagajo razumeti svet okrog njega. In zato svoje prvo desetletje opiše prav tako barvito kot njegovi sošolci in sošolke, če ne še za odtenek bolje.

Besedni zaklad in njegov optimizem sta zagotovo izstopajoča razloga, zaradi katerih se Urh ne razlikuje od vrstnikov. Sam pravi, da je hvaležen vsakemu, ki mu je, še posebej v teh petih letih osnovne šole, pomagal, da je danes tako samostojen. »Nekoč bo direktor,« doda učiteljica Nives, ki vedno poudarja, da je vid edina stvar, ki Urha loči od njegovih vrstnikov.

Urh je obdan z osebami, ki so mu pomagale na poti do današnje samostojnosti (pa tudi samozavesti). Tu je Irena Vovk Artelj, ki je bila njegova razredničarka prvi dve leti, od tretjega razreda pa je njegova učiteljica za dodatno strokovno pomoč, pri kateri urita specialno znanje, kot so vsakodnevna opravila, finomotorika in orientacija. Poleg nje Urha obiskujeta še učitelja z ljubljanskega Centra IRIS, Urh omenjeni center prav tako obiskuje enkrat na teden, saj ima tam dodatni, prilagojeni pouk računalništva, matematike in glasbe. Želi, da poudarim, da je hvaležen svojemu prijatelju Janu, ki mu pomaga pri pouku in dejavnostih, ki jih sam ne obvladuje.

/…/ In četudi se mu kjer koli zalomi, osebe okrog njega razumejo, kaj je slepota. In ko ga povprašam, kako je, kadar je nekje drugje, kjer ga ljudje ne poznajo in morda tudi ne razumejo, mi z resnim glasom odgovori: »No, bom povedal kar iskreno. Če me kdo sprašuje, kako to, da lahko to in to, če sem vendarle slep, se včasih potrudim in odgovorim, včasih pa takšne ljudi pustim kar pri miru in sem tiho.« /…/

NEJKA GOLIČ

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 10, stran 5, ki so izšli 18. maja 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?