Doživeti večdimenzionalnost resničnosti

O obrednem gledališču

Prvi obisk svetišča v Elevzini, julija 2000, me je globoko zaznamoval. Vedela sem, da gre za pomemben zgodovinski prostor veličastnega starogrškega obredja elevzinskih misterijev, ki jih nekateri označujejo za izvorno obliko evropskega gledališča, a do takrat je bil to zame le naučen podatek. Ko sem se dvigovala po hribu proti mestu, kjer še ležijo arheološki ostanki Telesteriona, me je začelo preplavljati globoko čustvo. /…/ Čutila sem, kot da stopam na prostor, obsijan s svetlobo, ki začne prežarjati tudi mene. Sredi Telesteriona je še zmeraj nekaj kamnov, ki pričajo o obstoju Anaktrona, prostora, ki so ga v času misterijev imenovali »najsvetejši med svetimi«, »prostor dospetja«. Ko sem prispela tja in sedla na tla, se je zgodilo nekaj, česar z razumom še zdaj povsem ne dojemam. Kot bi se znašla v drugem času. Kot bi se nad menoj odstrla tančica med to in neko drugo realnostjo. /…/

To doživetje je bilo tako resnično, da ga nisem mogla odpraviti zgolj kot plod domišljije. Ko sem se spet zavedala sebe in tega časa in prostora, je bil moj obraz moker od solza in telo prežeto s prijetnim, svetlim, toplim, lahkotnim občutkom domačnosti, lahko bi celo rekla neke vrste »božanske prisotnosti«. Čeprav je bilo vse to popolno presenečenje, skoraj šok za moj razum, sem globoko v sebi čutila, da je vse res. Po tej izkušnji preprosto nisem več mogla »ne vedeti«, da obstaja nekaj konkretnega, kar lahko imenujem božansko. A bilo je drugače od vseh religioznih predstav in konceptov, za katere sem slišala dotlej. Jasno sem videla, da razsežnost preteklosti na neki ravni še zmeraj obstaja in da je pri izvajanju misterijev v tem svetišču božanski lik predstavljala ženska, ki jo je poosebljala neke vrste svečenica v beli obleki.

V naslednjih letih se je ta zgodba postopno razkrivala naprej. Njena resnica se mi je kazala drugače, kot sem jo poznala iz študijskega čtiva, in se ponekod zelo razlikovala od resnic, ki so jo ponujale zgodovinske knjige, zlasti akademsko priznano znanje. Presunila me je zlasti ugotovitev, da je v resnici, ki se mi je razodevala, imel ženski vidik mnogo pomembnejšo in arhetipsko večplastno vlogo, kot ji jo je pripisovalo meni do tedaj dostopno znanje o zgodovini – tako ženski mitološki liki z različnimi oblikami boginje kot tudi pomen žensk kot ustvarjalk in avtoritet na področju religije. Po drugi strani sem vse bolj razumela pomen in vrednost ženskih lastnosti …/…/.

V meni se je prebujala globoka želja po raziskovanju, po znanju o povezavi obrednosti in gledališke umetnosti, po jasnih utemeljenih argumentih. Naslednje leto sem se vpisala na magistrski študij na univerzi Lesley v Cambridgeu v ZDA, kjer sem se lahko posvetila preučevanju modrosti starodavnih ljudstev, njihovih obredov in novih možnosti gledališča. /…/

Na moje veliko presenečenje je bila moja metoda raziskovanja, zasnovana na povezovanju notranje vizije in strokovne argumentacije, ki sem jo poimenovala intuitivna metoda, na univerzi v Cambridgeu sprejeta kot popolnoma relevantna raziskovalna metoda. Moje študijsko delo je bilo visoko ocenjeno, moj pristop pa označen za unikaten in perspektiven. Zame, ki sem bila v tistem času navajena akademske arogance in dvoma, celo posmeha nekaterih svojih profesorjev na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, kjer sem 1998 končala visokošolski študij dramaturgije, je bila to izjemno pomembna spodbuda za nadaljnje delo.

Med magistrskim študijem me je raziskava vodila do mnogih obrednih prostorov sveta, od Sibirije do redkih staroselskih obredov predvsem Severne, pa tudi Srednje Amerike, v zadnjih letih, še posebej med pisanjem doktorske disertacije na oddelku za dramaturgijo na AGRFT, pa zlasti po muzejih in arheoloških najdiščih obrednih svetišč matriarhalne kulture Evrope – v celinski Grčiji, na Kreti in drugih otokih, na Malti, na Irskem, v Makedoniji (obredni kompleks Cocev kamen, rekonstruirane neolitske vasi), Bosni, Srbiji (vinčanska kultura, mezolitska kultura Lepenskega vira), Italiji (Sardinija) in Sloveniji, kjer sta prav tako doslej najdeni neolitski ženski figurini.

/…/ Raziskovalec/ustvarjalec oz. raziskovalka/ustvarjalka ne more ostati zgolj opazovalec/opazovalka, temveč si mora dovoliti spustiti se v lastno izkušnjo, če si želi doživeti večdimenzionalnost resničnosti, o kateri govori. Resnico mora vedno znova preveriti z lastnimi občutki. /…/

ROMANA ERCEGOVIĆ

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 10, stran 3, ki so izšli 18. maja 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?