Stoli v zbornici

List iz dnevnika

/…/ Prva služba. Čakali sva na konferenco. Zbornica je bila prazna. Stoli so se počasi polnili. Starejša učiteljica naju je opozorila, da na stolih, kjer sediva, že trideset let sedita ona in njena kolegica in da bo tako tudi danes. Presenečeni sva se presedli.

Izkušnja je ostala živa. Kdo ve, zakaj se naju je tako dotaknila.

Že dolga leta učim na drugi šoli. Stoli v naši zbornici se polnijo. Ob konferencah smo natrpani. Vedno več nas je starejših učiteljic, ki se počasi poslavljamo, in mlajših, polnih mladostne energije, ki prihajajo.

Zgodbe s stoli pa se ponavljajo. /…/

Zaradi drugačne organizacije, želje po druženju ob kavi, je v naši zbornici zmanjkalo stolov za starejši učiteljici, za kolegico in mene. Bolelo je. Gledati druženje ob kavi, kjer ni prostora zate. Umaknili sva se. Povedali svojo bolečino. A niso razumeli. Podobno kot pred tridesetimi leti nisem razumela sama. Danes, po dveh letih, je zgodba popravljena. Stole so nama vrnili. Izkušnja izločenosti, spregledanosti, pa je ostala.

Z leti se takih bolečih izkušenj nabere veliko. Vsi smo enkrat na eni strani, drugič na drugi. Nehote, v veri, da delamo najboljše, prizadenemo druge in drugič spet smo sami globoko prizadeti. V telesu zmanjka prostora za shranjevanje bolečine. Pojavijo se bolezni. Nihče nas ni naučil pretočnosti, tega, kako s(od)pustiti bolečino, sprejeti izkušnjo in živeti v miru naprej. Počasi otrdimo. /…/ A to ni rešitev.

Pretirana občutljivost na vseh področjih je tudi meni prinesla bolezen. Delam za polovični delovni čas. Imam podporo vodstva šole in sodelavcev. Rada učim. V razredu pozabim na svoje težave. /…/

Veselje, s katerim prihajajo, mi potrjuje, da se tudi oni ob meni dobro počutijo.

Marsikaj sem se naučila v letih poučevanja. A dovolj debele kože še vedno nimam. Učim se deliti svoj življenjski prostor in svoje izkušnje z drugimi. /…/ Pri svojih 56 letih se zdim prestara za prilagajanje, ki ga od mene zahteva življenje. In premlada za upokojitev!

Skozi življenje hitimo zatopljeni vsak v svoje delo, vsak v svojo zgodbo. Šele bolezen nas ustavi, nam da priložnost za razmislek, spremembo, notranji napredek. Da sprejmemo izzive, ki jih prinašajo staranje, bolezen, popuščanje ustvarjalnih moči. Da se o tem pogovarjamo.

Zato vas vabim v debatni krožek. Vsak petek zvečer, od 18. do 20. ure, vas čakam na telefonski številki 068 632 626. Da se pogovorimo. Izmenjamo izkušnje. Razvedrimo drug drugega. Si damo podporo. Si povrnemo izgubljeno upanje. Si prisluhnemo. Svetujemo mladim, kako naj se ognejo našim napakam, da bodo prišli zdravi do konca poklicne poti.

DARJA KATRAŠNIK

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 9, stran 7, ki so izšli 4. maja 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?