O samoaktualizaciji

Uporniki so se razbežali in ostali ali postali hlapci

Zgornji naslov je prevzet po tretjem delu dokumentarne serije Stoletje jaza, ki jo je leta 2002 za BBC posnel Adam Curtis. Tukaj ne bom povzemal celote, osredotočil se bom le na idejo spreminjanja samega sebe, na samoaktualizacijo, ki je med drugim tematizirana v dokumentarcu.

Preidimo k filmu. V nadaljevanju prosto navajam nekaj odlomkov transkripta slovenskega prevoda filma, ki ga najdete na spletni strani: http://zofijini.net/stoletje-jaza-v-nasih-glavah-je-policist-moramo-ga-uniciti/: »V zgodnjih 1960-ih se je pojavila nova generacija, ki je ameriško industrijo obtožila, da uporablja psihološke tehnike in ljudi spreminja v idealne potrošnike. Nova študentska levica je napadla sistem družbenega nadzora. To je bilo povzeto v sloganu: V naših glavah je policist, moramo ga uničiti.«

Upor zoper materialistično potrošniško družbo seveda ni bilo edino emancipatorno gibanje v tistem času. O tem govori Noam Chomsky v dokumentarcu Rekviem za ameriške sanje …/…/.

Iz družbenega aktivizma na osebno raven

Ta odziv omenja tudi Curtisov film: »Država se je odzvala nasilno. Na demokratični konvenciji v Chicagu leta 1968 sta policija in nacionalna garda napadli na tisoče demonstrantov. To je bil v ZDA začetek obdobja neusmiljene represije nad novo levico. Vrhunec je dosegla 18 mesecev pozneje, v uboju štirih študentov na univerzi v Kentu. Vpričo tega je levica začela razpadati.«

Mimogrede, podoben val emancipatornih gibanj, ki je združil študente in delavce, je v tistem času zajel tudi Evropo in se, enako kot v ZDA, soočil z represijo družbeno-političnega sistema.

Curtis povabi pred kamero Roberta Parduna, študentskega aktivista (v šestdesetih letih prejšnjega stoletja), ki pravi naslednje: »Spoznali smo moč države. Bila je veliko večja, močnejša in mogočnejša, kot smo si predstavljali. Na tej točki je verjetno prišlo do spremembe v taktiki. Osebno je postalo politično. Če nisi spremenil osebnega, nisi imel možnosti spremeniti političnega. Proti državni moči ZDA se ni bilo mogoče boriti. Imeli so preveč orožja.«

Se pravi, šele zaradi sistemskega nasilja so se mnogi preusmerili iz družbenega aktivizma na osebno raven spreminjanja samega sebe. Sprijaznili so se z novim projektom: spraviti policista iz lastne glave. Ideja je bila, da bo tako nastal novi jaz in posledično nova družba. /…/

Tolažba hlapcev

Jasno je, da je iluzorno pričakovati spremembe na ta način. Preusmeritev iz območja političnega v zasebno je v bistvu tolažba hlapcev in je posledica poraza v družbenem boju. Če vsaj malo drži Heglova analiza odnosa med gospodarjem in hlapcem, je treba razumeti ta obrat v tem duhu. Podrejeni so naprej zaradi vse večjega znanja in rastočega poguma dosegli točko, ko so želeli uveljaviti svoja pravila življenja. Toda bili so preveč ohlapno organizirani, brez realnih alternativ in gospodarji so jih strli ob prvem resnem posredovanju. Uporniki so se razbežali in ostali ali postali hlapci. Kot se hlapcem spodobi, so si naložili delo. Toda žal so si naložili precej iluzorno delo: da bodo brez resne družbene analize in brez resnega javnega političnega udejstvovanja nekako vsak zase obšli družbene institucije gospodarjev, premagali spone (policaja) v lastnih glavah in se osvobodili. To je logika hlapcev zato, ker si dela utvare, da je mogoče doseči kakršno koli spremembo brez tveganja. /…/

Namesto družbenih skrbi so vse bolj postajali »pomembni samo posamezniki«. Živeti polno življenje je postala edina skrb. »Politična ideja, ki je začela gibanje za osebno preobrazbo, je seveda začela izginjati. Osnovna vizija je bila, da bi se skozi odkrivanje in izražanje sebe rodila nova kultura. Takšna, ki bi izzvala moč države. Zdaj pa se je pojavila ideja, da so ljudje lahko srečni v sebi in sprememba v družbi ni pomembna.« Ali kot v filmu doda Stew Albert: »V bistvu je bila politika izgubljena, nadomestil pa jo je ta življenjski slog. /…/ Do zdaj je bil to že grandiozen jaz.«

Nekako v tistem času so trg preplavile »knjige in televizijske oddaje, ki so širile idejo, da je človekova prva dolžnost biti samosvoj; tisti, ki so to spremembo opazovali, so bili začudeni nad hitrostjo, s katero se je ta ideja širila.«

… uničevanje družbe …

Kapitalistični trg je torej zelo hitro našel način, kako nekdanje upornike zoper potrošništvo in spremljajoče sistemske krivice pritegniti nazaj k sebi. Še več, kmalu je iznašel način, »kako prepoznati, izmeriti in izpolniti želje teh novih nepredvidljivih potrošnikov«. Znameniti psiholog Abraham Maslow, denimo, je v službi teh prizadevanj »iznašel nov sistem psiholoških tipov; imenoval ga je hierarhija potreb in je opisoval različna stanja, skozi katere so šli ljudje, ko so osvobajali svoja čustva; na vrhu je bila samoaktualizacija«.

Takšni apolitični, notranje osvobojeni, samoaktualizirani, lastne življenjske sloge živeči posamezniki niso več trn v peti sistema, a tudi povsem apolitični ne. Postali so volivci neoliberalnih politik; obrazov, kakršna sta bila Ronald Reagan in Margaret Thatcher, ki sta jih nagovarjala točno s tem, kar so izumili sami: se pravi z idejami, da družba ne obstaja, temveč obstaja le samoaktualizirani posameznik. Resnica teh politik seveda ni nikakršna samoaktualizacija, temveč uničevanje družbe skozi zmanjševanje davkov bogatih, odpravljanje javnega šolstva in zdravstva, desetletja trajajočo zamrznitvijo plač zaposlenih, vse večjo revščino vse več ljudi, prekarizacijo dela in hkratno prenašanje bremena ohranjanja zadnjih ostankov solidarnih družbenih institucij na ramena šibke večine, katere del verjame, da je dosegel samoaktualizacijo in da mu ni treba živeti za nič drugega kot zase, ker pač sveta ni mogoče spremeniti.

Na videz osvobojeni

Posledica odvrnitve od družbenega tako ni bila zmaga nad produkcijo potrošnikov, temveč ravno nasprotno: »Neomejena eksplozija potrošništva, ki je prerodila ameriško ekonomijo. Izvirna ideja je bila, da bi z osvobajanjem jaza ustvarili novo vrsto ljudi, osvobojenih družbenih omejitev. Ta korenita sprememba se je zgodila. Toda s tem, ko so se novi ljudje čutili osvobojene, je njihova identiteta postala vse bolj odvisna od ekonomije. Korporacije so spoznale, da je v njihovem interesu spodbujati ljudi k občutkom, da so enkratni posamezniki in jim nato ponujati načine, da to individualnost izrazijo. Svet, v katerem se je ljudem zdelo, da se upirajo konformizmu, za ekonomijo ni bil grožnja, ampak njegova največja priložnost.«

Končni rezultat je potemtakem družba zgolj na videz osvobojenih posameznikov, ki jim je – zaradi zgodovinskega poraza emancipatornih gibanj – mar le lastno ugodje …/…/.

ANDREJ ADAM

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 9, stran 3, ki so izšli 4. maja 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?