Za sanjami

Na rešetu vsakdana

Ne vem, če sem za kaj bolj hvaležna, kot za to, da sem. Da lahko spoznavam, odkrivam, ljubim, se zmeraj znova čudim, radostim, srčno nasmejim; seveda sem zelo pogosto tudi žalostna, razbolena od svojega nerazumevanja drugih in nerazumevanja drugih mene … /…/

Seveda me moji ljubi starši najbrž niso spočeli zato, da bi jima bila za to hvaležna. Na srečo sem bila zelo zaželena in težko pričakovana, z menoj sta iskreno okronala svojo ljubezen. Mislim, da ni večjega darila zame in da je to največja dota, takšna neizbrisna.

Prelepo otroštvo sem preživela. /…/ V varnem, ljubečem okolju sem odraščala, ob veliko pogovarjanja, skupnega dela, soustvarjanja našega družinskega vsakdana in uresničevanja naših skupnih sanj. Vse je bilo zelo preprosto in skromno, res prav nič razkošno in razsipno ne. Sanjali pa smo skupaj, seveda so bile sanje dosegljive, vendar ne kar same po sebi, pač pa postopno, po načrtovanih korakih.

Eden prvih spominov, povezanih z uresničevanjem sanj, seže v obdobje pred mojim vstopom v šolo. Ko smo se z dežele preselili v mesto, v blok v strogem središču Maribora, smo sanjali o hiški na obrobju, morda v Kamnici ali pod Pohorjem. Oče je risal načrte za hišo (sicer amatersko, a jih je dodobra izdelal), čeprav je bila tedaj še v oblakih, jaz pa sem tudi imela zvezek, kamor sem po svoje risala hiške in svojo sobo. /…/ Mami je sanjala predvsem tudi o gredicah, kar predstavljala sem si jih ob njenem živem pripovedovanju, vse »sem videla« bujno zeleno in z veliko pisanega cvetja. Seveda smo ob teh sanjah skrbno načrtovali mesečno porabo; družinski proračun je bil preskromen, da bi sanje lahko uresničili na hitro. Počasi, načrtno smo jih … /…/

To, da si uresničujem sanje, nekako ostaja. Včasih so samo moje, pogosto jih niti nimam s kom deliti, a za njimi grem. Ko pomislim na zadnja desetletja, se zavem, kolikokrat je bila to hoja po robu (predvsem glede lastnih zmogljivosti). A nekako sem zmeraj, ko je bilo težko, pomislila na to, da bi bilo lahko še težje; da je sreča na strani pogumnih; da se vse obrestuje na dolgi rok. Zavedala sem se tega, kar imam, kar sem, kar sem doživela, kar lahko dajem in nisem bila potrta zaradi vsega, česar nimam, nisem ustvarila, občutila in doživela. Če sem se na trenutke zasmilila sama sebi, sem se počutila kot razvajenka; to pa je zadnje, kar bi želela biti.

Rada sem z ljudmi, ki gredo iskreno za sanjami, so zanje pripravljeni kaj storiti, kaj premakniti, seveda domala zmeraj najprej v mišljenju. Ja, vse je v glavi, pogosto slišimo, celo sami to mimogrede navržemo. /…/ Največkrat nas utesnjuje lastna ujetost v predstave, v nenapisana pravila, ki gredo iz roda v rod. Res, včasih je najlaže slediti … ponavljati … Običajno smo prav za to celo pohvaljeni.

Največkrat se ujamemo v zanko kar med najbližjimi, kar v svoji družini. Saj bi tudi pri nas skoraj bilo tako. V letih odraščanja sem se morala presneto upreti, da sem zmogla za svojimi sanjami. Uprla sem se prav njim, staršem, ki so me naučili sanjati in si sanje uresničevati; njim, ki sem jim še danes iskreno hvaležna za vse – za neizmerno ljubezen, vrednote, ki so mi jih privzgojili, in zgled, ki so mi ga dajali. Da sem to zmogla, da sem upala na pot samostojnosti in odgovornosti (brez slabe vesti, da jih zapuščam), sem črpala prav iz te prvinske ljubezni, ki je bila zame največja in najboljša popotnica za življenje.

Je naključje ali ni, da to pišem prav danes – na materinski dan? Nisem mama. Nisem rodila svojih otrok. Spremljam pa jih kar nekaj, nekatere že pravzaprav od plenic. Zdaj po letih niso več otroci, marsikateri od njih so že tudi sami starši. Njihove mame in očetje jim iskreno želijo vse najboljše, obenem pa jih pogosto obravnavajo, kakor da bi bili še zmeraj nedorasli otroci (prevzemajo namesto njih odgovornost, nalagajo si njihove skrbi …). In ja, velikokrat tako po nepotrebnem, žal, zares ne odrastejo popolnoma. In dogaja se, da pravzaprav ne živijo zares svojega življenja, svojih sanj.

Prav vsem nam želim, da bi zmogli za sanjami. Ne za sanjami drugih, pač pa za svojimi sanjami. Želim nam, da se ne ujamemo v lastne zanke … da zmoremo pogum, presežemo obstoječe, utirjeno, tudi sebe; in si zares uresničujemo – svoje sanje.

LUČKA LEŠNIK

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 7, stran 15, ki so izšli 30. marca 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?