Ne pustite se pohoditi!

Njena pot

Že pri desetih letih se je odločila, da bo učila. Njena mama je želela vedeti, ali ni kaj pametnejšega na tem svetu, a zanjo ni bilo. Po maturi se je namenila vpisat na Filozofsko fakulteto, angleščino in francoščino, na vlaku iz Maribora do Ljubljane pa si je premislila in se vpisala na angleščino in slovenščino. V prvem letniku je bilo vpisanih približno 360 anglistov in 120 slovenistov.

»Tega mi moja slavistka dolgo ni odpustila, ker v njenih očeh nisem bila dovolj dobra. Predlani je umrla pri 100 letih,« pripoveduje Melita Keber Jašović in nadaljuje: »Na drugi strani pa se me je zdaj že pokojni dr. Jože Toporišič vedno spomnil in sva poklepetala, kadar sva se srečala. Oba sva maturirala na Prvi gimnaziji v Mariboru, ki letos slavi 168 let. /…/ Eden od mojih učencev, ki pa tudi ni več rosno mlad, mi je v šali rekel, da sem 'oldtajmerka'.«

Pove, da je bil študij zahteven, a v življenju se je izkazalo, da sta ti smeri zelo uporabni. Zelo rada je učila oba predmeta – kar 29 let! »Na koncu sem se odločila samo za angleščino, saj je bilo oboje prenaporno učiti. Vse dodatno izobraževanje sem opravila iz angleščine, skupaj gotovo 600 ur ali več. Slovenščini sem se oddolžila s tem, da sem v soavtorstvu napisala učbenik in DZ Slovenščina 6 pri Mladinski knjigi. Dela sem imela vedno dovolj,« pripoveduje sogovornica.

Vajena delati

Ko se pogovarjava o njenih prvih poklicnih korakih, se spominja: »Še kot študentka sem nadomeščala slovenščino na Osnovni šoli Poljane (takrat Osnovna šola Toneta Tomšiča) in vzporedno tudi angleščino na Osnovni šoli Prežihovega Voranca v Ljubljani. Krajši čas sem bila brezposelna, pa tudi težave z zdravjem sem imela. Leta 1977 pa sem se redno zaposlila na Osnovni šoli Polje (takrat imenovani še po Edvardu Kardelju). Od tam sem odšla po drugi porodniški odsotnosti na Osnovno šolo Milana Šuštaršiča, kjer sem učila skoraj 30 let, vse do upokojitve pred šestimi leti. /…/ Ob vsem sem vzporedno kar 25 let poučevala odrasle na srednji šoli, se ukvarjala z učbeniki, učnim gradivom, sodelovala sem s centrom Oxford, lektorirala, tudi prevajala in še marsikaj.«

Študija, službe, družine in še česa tudi njej, kot še mnogim ženskam, ni bilo lahko usklajevati./…/ A najnapornejših je bilo šest let, ko sta bili njeni hčeri v srednji šoli. Takrat ji je umrla tudi mama, oče že veliko prej ...

/…/ Najsrečnejša je bila, ko je videla, da so pred njenimi očmi učenci v štirih letih zrasli v zelo ustvarjalne mlade ljudi, da jim je vlila kar nekaj znanja, izkušenj, samozaupanja, da so se dobro počutili v njeni učilnici in so z lahkoto nadgrajevali znanje v nadaljnjem življenju, odnesli s seboj nekaj koristnega, na kar se spomnijo še po mnogih letih. Znanje je namreč pomembno za vse življenje.

Veliko dajala, veliko zahtevala

Kolegica ji je nekoč dejala, da če bi imela otroka, bi želela, da ga uči prav ona, Melita. Vprašam jo, kaj meni, zaradi česa je bila na šoli tako priljubljena.

»Mislim, da sem jim dala veliko različnega znanja, znanja za življenje. Vendar pa sem tudi zahtevala veliko. Včasih sem bila kar huda, saj lenobe in nedela res nisem prenašala. Učenci so velikokrat omenjali moje zgodbice, ki so bile menda posebnost in so vedno popestrile še najturobnejše dneve. Zapomnili so si jih, saj so bile včasih zabavne, spet drugič poučne in življenjske. /…/ V stiku s svojimi nekdanjimi učenci, prvi so stari že več kot 50 let, sem ugotovila, da so si marsikateri moje 'umotvore' zapomnili za dolga leta.«

Skozi leta njenega poučevanja se je spremenilo zelo veliko. Šolski sistem kar nekajkrat, učbeniki, delovni zvezki, priročniki, medijski pripomočki. Spominja se, kako je na začetku vse slike, ki jih je potrebovala v razredu, sama strigla in jih lepila na karton. »Fotokopirnih strojev ni bilo. Teste smo tipkali brez traku na matrice, nato smo jih razmnoževali s ciklostilom. To je bil stroj, ki je imel vpenjalec za matrico, vijolično barvo in alkohol. Velikokrat smo imeli vijoličaste prste, kadar smo pripravljali teste. Predtestov ni bilo. Le ponavljanje in delovni zvezki.«

Zanima me več o učnih knjigah, prevodih iz angleščine, pri katerih je sodelovala.

»Vse se je začelo hitro spreminjati, ko je pred 30 leti prišel k nam Project, prva izdaja. Ko nam ga je Tom Hutchinson predstavil, smo bili zelo navdušeni. Druga izdaja je bila leta 1999. Devet Slovencev nas je ocenilo prvo izdajo. Seveda se je že do tretje izdaje vse še bolj spremenilo, saj imajo ti učbeniki knjigo, WB, CD, iTools, filme; nekoč so bile poleg le avdio- in videokasete. Vse te spremembe so nujno prinesle tudi spremembe v načinu dela.

Ohranila pa sem delo z besediščem, samostojno pisanje in sistemizacijo slovnice. Ostala sem pragmatična lingvistka. /…/«

Poti v svet

Zanima me, kako je bilo s sodelovanjem s šolami iz drugih držav. Sogovornica se spominja, da je leta 2002 kolega pripeljal na šolo program Comenius in pozneje se mu je tudi sama pridružila. Ko so prišli v Slovenijo na obisk švedski ravnatelji različnih šol, so mnoge pri nas ogreli za nadaljnje mednarodno sodelovanje. Tako so sodelovali z Gimnazijo iz Boskovic in osnovno šolo iz Adamova, Češka, z osnovno šolo iz Egerja, Madžarska. Spominja se tudi, da so obiskali zasebno šolo v Iskenderunu v južni Turčiji. Tako so začeli organizirati enotedenske mednarodne šole v naravi. /…/ V vsaki taki šoli so imeli dnevno po dve uri angleščine, za katere so s sodelujočimi učitelji pripravili delovne zvezke s področja, kjer so preživljali dneve.

V pogovoru se spomniva Pavleta Zidarja in naslova njegove knjige Učiteljice. Zveni, kot da je to feminiziran poklic. Kaj o tem meni sogovornica? »Prav gotovo v vrtcih in osnovnih šolah prevladujejo ženske. V srednjih šolah se ta struktura zaposlenih malo spremeni in je v zbornici kar malo več moških. Zakaj je tako? Mislim, da zato, ker je to vsa leta zelo slabo plačan poklic in se moškim velikokrat zdi zamalo, da bi za tak denar delali, če lahko na kakem drugem delovnem mestu zaslužijo več.«

Meglen spomin seže v leta, ko je pomagala nekemu pravljičarju na poti do njegovega uspeha. »Pravzaprav ga je nesrečne usode rešila moja prijateljica. Pobral se je, doštudiral, napisal svoj življenjepis in nato začel pisati pravljice. Ker je želel uspeti tudi zunaj Slovenije, smo mu pravljice prevedli v angleščino, nemščino, francoščino.« (https://sl.wikipedia.org/wiki/Franci_Roga%C4%8D)

Obilo prazničnega druženja

Ker je njen mož izhajal iz drugega kulturnega okolja, je praznovala dvojne praznike. »/…/ Vedno smo se dobivali s sorodniki za vse praznike, katoliške in pravoslavne. Še danes. Ni šlo toliko za praznovanja, bolj nam je bilo do druženja. Pravoslavne praznike smo praznovali pri moževi sestri, katoliške pa pri nas doma. /…/ Otroci so zrastli, so že poročeni in imajo svoje otroke. Zdaj praznujemo praznike in rojstne dneve,« je razložila.

Saj res, zanima me, kako se je Melita Keber Jašović ločila od svojih hčerk in ali ju je težko spustila v samostojno življenje; kaj pravzaprav počneta? /…/ »Obe hčeri sta ves čas študija živeli doma, obe sta ekonomistki. Nobena ni želela po mojih stopinjah. Mož pa je strojnik, kar za dekleti ni bilo zanimivo. Počasi sta se odlepili od doma, se poročili in imata vsaka svojega moža in otroka,« pripoveduje in veselo poudari, da je navdušena babica.

Na Maribor jo vežejo zelo lepi spomini, zlasti na gimnazijska leta. Njeni starši so sicer že davno umrli in tja zahaja manj, a vendar še goji prijateljstva – tudi taka, ki trajajo že več kot 50 let. Ta so nadvse dragocena. /…/

Res, veliko se je že zgodilo na njeni življenjski poti, pogosto tudi zelo naporni. Doživela – in preživela – je celo ishemično ustavitev srca. To je bila zanjo zelo poučna izkušnja. Popolnoma je spremenila način življenja. Redno obiskuje koronarni klub in člani skupaj telovadijo, se družijo, izobražujejo, hodijo v toplice in na rehabilitacijo. /…/ Lotila se je celo pisati spomine in nabralo se jih je že za zajetnih tristo strani!

Drugačni starši

V pogovoru se kar naprej vračava k šoli in poučevanju. Gotovo je bilo v šoli bolj prijetno v obdobju nekdanje Jugoslavije, je prepričana: »Takrat je vladal kolektivni duh, v zbornici je bilo prijetno, tudi nasmejali smo se, pili kavo, klepetali. Starši so radi sodelovali s šolo. Vsako leto smo za konec šolskega leta organizirali piknik kje v naravi. Starši so pekli, pomagali še pri čem. S temi starši in učenci se še danes radi srečujemo. In ti nekdanji učenci imajo zdaj v šoli že svoje otroke.«

Sogovornica pa s kančkom bridkosti ugotavlja, da je po letu 2000 vse prijetno v šoli začelo pritajeno zamirati: »Časi so se zelo spremenili. Starši so postali vsiljivi, vse je usmerjeno na odlične ocene, premalo cenijo znanje. Učitelji niso več dovolj cenjeni, čeprav imajo vsak svojo diplomo in strokovni izpit. To je dolgoročno zelo slabo. Starši se niti ne zavedajo, da s tem delajo otrokom medvedjo uslugo, ko se prepirajo s šolo in učitelji.«

Vse življenje hodi v gledališče. /…/ Ko je šla študirat v Ljubljano, so hodili večinoma v Dramo. Nikoli ne bo pozabila, da so šli gledat Scapinove zvijače menda kar desetkrat. Neizmerno je uživala v Cavazzovi igri, saj si je za vsako predstavo izmislil kaj novega. Vsako leto so obiskovali Borštnikovo srečanje. /…/ Zdaj v pokoju, si zapolni čas še z vsem mogočim: plete, kvačka, ustvarja ročne lutke, razna drobna darila ob praznikih, bere, rešuje križanke, klepeta po Skypu z New Yorkom, Anglijo, piše spomine, pomaga hčerama, se druži s prijatelji in sodelavci …

Pogumno, pokončno, vztrajno

Melita Keber Jašović zna biti najboljša prijateljica, kolegica, pedagoginja, mama. Uspešna bi bila (in je) še na mnogih področjih. /…/ Že od študentskih let sva zgledno sodelovali. Bila je (in je) odlična pedagoginja. Pa še nekaj je zanjo značilno, in sicer, da iz njenih ust nikdar ne pride žal beseda ... Povprašam jo, kaj meni, kako jo doživljata njeni hčeri. Pravi, da pri njej kot mami cenita zlasti to, da ju je marsičesa naučila, marsikam peljala, od potovanj do gledališča in koncertov; od smučanja, drsanja, toplic, morja in hribov. »Bili so, seveda, časi, ko sta me kritizirali in se upirali, predvsem v puberteti, ko sem bila včasih kar huda in jima nisem vsega dovolila,« se skozi smeh spominja danes zadovoljna mama in babica vnukinji in vnuku.

Mladim želi veliko pokončne drže, veliko poguma, ponosa, vztrajnosti; svetuje jim, naj se nikakor ne pustijo pohoditi, saj so vendar profesorji. Tistim pa, ki se bodo upokojili, privošči čim več sproščenega bivanja, želi jim, da si privoščijo vse, kar si med službovanjem niso.

MARIJANA STARC

Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 6, stran 11, ki so izšli 16. marca 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?