Knjiga je edino orožje, ki sodi v šolo
Naš komentar
Knjiga je, kot pravi znani nemški dramatik Brecht, orožje, ki naj jo vsakdo vzame v roke. Pri tem je seveda knjiga mišljena kot orožje v metaforičnem pomenu besede, torej kot orožje v boju proti nevednosti in s tem tudi kot učinkovito orožje v boju za posameznikovo emancipacijo in napredek družbe. V tem smislu je knjiga lahko razumljena kot orožje ali natančneje rečeno, »orožje«, ki sodi v šolo. /…/ Polemike o tem, katere knjige so primerne za šolsko rabo in katere ne, segajo daleč v zgodovino in razvnemajo strasti tudi v sodobnosti. Prav tako za vse knjige, ki so namenjene otrokom ali odraslim – v šoli ali zunaj nje – nikakor ne moremo reči, da so »orožje«, s katerim se lahko uspešno borijo proti neznanju, predsodkom, lažem, indoktrinaciji itd. Ravno nasprotno: včasih so knjige tudi nevarno »orožje«, ki ga drugi uporabljajo proti njim z namenom ideološkega ukalupljanja, verske radikalizacije, spodbujanja nestrpnosti do drugih in drugačnih in podobno. Ne glede na to pa vsaj za nekatere knjige nedvomno drži v uvodu navedena Brechtova misel. Zato lahko trdimo, da so takšne knjige, ki jih šolarji preberejo in o njihovi vsebini kritično razmišljajo, tudi zanje lahko učinkovito »orožje« v njihovem boju z vsem, kar omejuje njihova duhovna obzorja in jih ovira na poti lastnega izpopolnjevanja in vse večje avtonomnosti. Te knjige so tudi edino »orožje«, ki sodi v šolo. Iz tega nujno sledi sklep, da nobeno drugo orožje ne spada v šolo.
To prepričanje je bilo tudi izhodišče politik tako imenovane ničelne tolerance do nasilja v šolah. S tako politiko – pri kateri v resnici sploh ne gre za toleranco …/…/, temveč za obliko striktne prepovedi – so namreč v ZDA sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja najprej poskušali preprečiti prav najhujše oblike nasilja, ki je v šolah povezano z uporabo strelnega orožja. V skladu s to politiko in z zakonom, ki ji daje pravno formo, je posedovanje takšnega orožja v šoli obravnavano kot huda kršitev pravil o varnosti v šoli, ki ima za posledico izključitev vsakega učenca, pri katerem odkrijejo strelno orožje, za eno leto iz šole. Pozneje je bila politika ničelne tolerance razširjena na posedovanje hladnega orožja in predmetov, ki se lahko uporabijo kot orožje. Mnoge šole pa so jo začele udejanjati tudi v odnosu do uživanja drog, alkohola in tobaka v šolskih prostorih. Toda politika ničelne tolerance do nošenja strelnega orožja v šolah očitno ni bila dovolj uspešna. To potrjujejo številne žrtve streljanja na nekaterih ameriških šolah. /…/ Nedavni poboj štirinajstih otrok in treh odraslih na eni od srednjih šol na Floridi je le zadnji v nizu tovrstnih tragičnih dogodkov. Ameriški predsednik Trump se je nanj odzval z idejo o oboroževanju učiteljev, ki jo odločno podpira tudi politično zelo vpliven orožarski lobi (Nacionalna orožarska zveza). Vendar ta ideja, da bi za rokovanje z orožjem posebej izurjeni učitelji nosili v šoli orožje, sploh ni nova in nikakor ni le še ena od spornih predsednikovih domislic. Že leta 2013 – le nekaj mesecev po tem, ko je bilo na neki osnovni šoli v Connecticutu s strelnim orožjem ubitih dvajset otrok in šest odraslih – je bil namreč v zvezni državi Južna Dakota sprejet zakon, ki učiteljem dovoljuje, da v učilnicah nosijo strelno orožje. Tisto, kar je novo, torej ni sama ideja o oboroževanju učiteljev, temveč razlog, ki ga je Trump navedel, da bi upravičil uresničitev te za mnoge nesprejemljive ideje. Po njegovem mnenju bi oboroženi učitelji lahko preprečili množične poboje v šolah bodisi tako, da bi z uporabo strelnega orožja onesposobili napadalce, bodisi tako, da bi že sama prisotnost oboroženih učiteljev odvrnila napadalce od napada, saj naj bi bili napadalci le »strahopetni norci«, ki si izbirajo šole za svoje tarče zato, ker vedo, da je v njih nošenje orožja prepovedano. Toda ta predpostavka je zmotna. Dosedanji primeri množičnih pobojev namreč kažejo, da so napadalci za svoje tarče izbrali tudi šole …/…/. Pri tem jih strah za lastno življenje ni odvrnil od napadov, v katerih so bili mnogokrat tudi sami ubiti. Zato dvomim, da bi oboroženi učitelji lahko preprečili strelske napade na učence in učitelje v šolah. Poleg tega pa je oboroževanje učiteljev tudi v nasprotju s samo idejo učitelja. Od učitelja se je od nekdaj pričakovalo, da je »oborožen« z znanjem, ne pa s pištolo. /…/
ZDENKO KODELJA
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 6, stran 3, ki so izšli 16. marca 2018. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?
